Kdo si, ki si bil maestral, postal
v najnežnejših utripih večera?
Boš sploh kdaj zbrcal odejo 
s svojega eolskega življenja

in raztrgal list, s katerega si
zbrisal prvo črko vetrolova?
Kdo te je, ki si tramontana,
zmečkal in natrgal kot papir,
po katerem si se mi ves razlil,
in prepričal v to, da ne moreš?
Kdo te bo, ko boš burja – leden,
oster in strašljivo domač – zavil
v mehko prejo, te česal in pletel,
ti dal vedeti, da je svet še vreden
truda in ti lakonsko poročal o vsem,
kar se dandanes pritiče zračnih mas?

V očesu nevihte bom.
Ko se strezniš, me poišči.

Kristijan R.