Tako blizu konca že vidim lasten grob,
bom vstala ali se naprej plazila?
So noge dovolj močne, da bi nosile
breme prepričanj za katere se bi borila?
Preljubi glas zapoj mi še zadnjikrat,
ovij me s ponosom in močjo, da spet vstanem.
Močno, kričeče in nežno kakor znaš le ti,
da še zadnji vlak za domovino ujamem.

Tako blizu smrti, poljubljam ji stopala,
se bom pustila zapeljati ali bom pobegnila?
So roke dovolj močne, da odrinejo vsa vrata,
ki zapirajo pot k življenju v katerem sem se izgubila?
Preljubi dotik dotakni se me še zadnjikrat
in vodi mojo roko do kraja kjer lahko zopet verjamem.
Grobo, neusmiljeno in nežno kakor znaš le ti,
da bistvo svojega obstoja spet dojamem.

Tako blizu pekla, telo je že v plamenih,
bom led ali se bom še naprej tajila?
Je telo pripravljeno oviti se v zimo,
da podre, zdrobi laži, ki sem jih zgradila?
Preljubi privid, prikaži se še zadnjikrat,
ker te ljubim edini razlog, da v peklu ne ostanem.
Močno, neusmiljeno in nežno kakor znam le jaz,
da ti dokažem, da le zate spet poet postajam.

AnjaErschenn