Z DEŽJA POD SLAP

Prišli smo z dežja pod slap,

odsekali eno glavo, da je zrasla druga, še večja.

Obe govorita isti jezik.

A težko je razumeti narečja.

Oblaki pa se ne razkadijo,

vrane jezike molijo

in ptičja strašila molčijo

kakor do zdaj, kakor do zdaj ...

 

Bregovi se sesedajo vase.

Njihovi abecedniki so popackani.

Radi bi stopili na pot čez morje,

a ne opazimo, da smo ob tla prikovani.

Oblaki pa se ne razkadijo,

vrane jezike molijo

in ptičja strašila molčijo

kakor do zdaj, kakor do zdaj ...

 

Vojskovodje so nas izdali,

čas za žetev je minila.

Na rumenih straneh so črne pike.

Zavzdihnemo: treba je zdržat do kosila!

Oblaki pa se ne razkadijo,

vrane jezike molijo

in ptičja strašila molčijo

kakor do zdaj, kakor do zdaj ...

 

Prišli smo z dežja pod slap.

Sam svoj mojster je, hrumi in razbija.

Naslednji sod nas bo pokopal.

Vsaj tako pravi televizija.

Oblaki pa se ne razkadijo,

vrane jezike molijo

in ptičja strašila molčijo

kakor do zdaj, kakor do zdaj ...

Matej Krajnc

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
13. 12. 2015 ob 19:28

Čestitke za tekst, ki skozi poetični dramaturški lok prikaže tacanje na mestu (z rakurza posameznika, ki zaradi okolišnin, ki so morda splošne ali čisto specifične ne vidi optimističnega obrata.)


LP, Lidija 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Matej Krajnc
Napisal/a: Matej Krajnc

Pesmi

  • 08. 12. 2015 ob 23:16
  • Prebrano 680 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 211.13
  • Število ocen: 8

Zastavica