Prišli smo z dežja pod slap,

odsekali eno glavo, da je zrasla druga, še večja.

Obe govorita isti jezik.

A težko je razumeti narečja.

Oblaki pa se ne razkadijo,

vrane jezike molijo

in ptičja strašila molčijo

kakor do zdaj, kakor do zdaj ...

Bregovi se sesedajo vase.

Njihovi abecedniki so popackani.

Radi bi stopili na pot čez morje,

a ne opazimo, da smo ob tla prikovani.

Oblaki pa se ne razkadijo,

vrane jezike molijo

in ptičja strašila molčijo

kakor do zdaj, kakor do zdaj ...

Vojskovodje so nas izdali,

čas za žetev je minila.

Na rumenih straneh so črne pike.

Zavzdihnemo: treba je zdržat do kosila!

Oblaki pa se ne razkadijo,

vrane jezike molijo

in ptičja strašila molčijo

kakor do zdaj, kakor do zdaj ...

Prišli smo z dežja pod slap.

Sam svoj mojster je, hrumi in razbija.

Naslednji sod nas bo pokopal.

Vsaj tako pravi televizija.

Oblaki pa se ne razkadijo,

vrane jezike molijo

in ptičja strašila molčijo

kakor do zdaj, kakor do zdaj ...

Matej Krajnc