Prtljaga

O.K. pravijo, da ni dobro nositi kovčka s sabo, tistega iz otroštva, vse krivice – resnične in dozdevne – pa odsotnosti enega starša, ker je bil na žalost bife le čez cesto in je bilo tam toliko opravkov, pa čeprav so bili včasih to le notranji dialogi in enoglasno udarjanje kozarca ob šank.  Ampak danes delajo tudi super potovalke, take, na kolesih, ogromne, da lahko cela zlezem not. Stvari v potovalki lahko celo malo potlačiš, da se skrijejo, zlezejo v najbolj skrite vogale. No prav, tudi tiste ne bom vlačila s sabo. Ampak jaz imam hudo dobro jakno, tako z veeeeelikimi žepi. Pojma nimate, kaj vse lahko spravim vanje: težko jutranje vstajanje partnerja, ker pač jaz tisti dan res ne morem, ker vstanem še prej, celo prazen hladilnik, ker nisem utegnila v trgovino,  da o svojem najstniku niti ne govorim, o njegovem učenju in posledično ocenah, celo njegova razočaranja  mi uspe stisniti v mali žepek v notranjosti, tistega pri srcu. Posebno vdolbino ima bolezen mame, njena nemoč, ker ne more nikamor, ker jo čaka operacija kolka, ampak še ni gotovo, da bo, ker izvidi niso najboljši.  Preveč vibrirajoče glasilke v službi (delam v vrtcu). Upravičeno? Saj ni pomembno, ker mi itak že migajo v enem od žepov. No, to je nekaj stvari za nazaj. Kaj pa za jutri? Te žepe napolnim s poročili, ki jih pravzaprav sploh ne gledam, toda zvok zelo uspešno potuje po zraku, celo okrog vogalov. Na  hodnik, kjer visi ta jakna pa tako ali tako ni vrat, le zelo lep obok. Vse je popredalčkano ali bolje požepkano, saj sem vendar zelo redoljubna.

To vsak dan oblačim že zjutraj in nosim cel dan, ker me pač zelo rado zebe. Pa še najbolj mi paše k vsem barvam oblačil.  Priznam, včasih se žepi tudi strgajo, toda jaz jih sproti natančno zašijem, ker se res ne spodobi, da hodim strgana naokrog.

Včeraj zjutraj pa se mi je jakna zataknila ob žebljiček, na katerega sem nameravala obesiti svoj najnovejši avtoportret. Enkrat. V bližnji prihodnosti. In šivi so se razparali. Ampak mudilo se mi je na vlak, nisem imela časa šivati, nove jakne pa še nisem izbrala. Z roko sem zagrabila raztrganino in tekla, današnjega dne res nisem hotela zamuditi. Med rokami so mi polzela bremena in navsezadnje sem vse spustila. Ob cesti je speljan jarek, sem tekla tik ob njem, naj pada vanj vse, kar mora pasti, nisem se hotela še spotikati.

S temnih las noči je kapljala zora, jaz pa sem prišla do perona. Slečena, le z nekaj drobiža v rokah. Še danes ne vem, če imam dovolj za vozno karto naprej.

 

Evelina

Luana

Poslano:
19. 11. 2015 ob 21:34
Spremenjeno:
19. 11. 2015 ob 21:37

Zelo lepo, v besedo napisano razmišljanje.

Pretežka časovna bremena, zapirajo dotok lepih stvari.

Živeti, v danem trenutku je veselje bivanja na zemlji.

Všečno

Lu

Ps hotela ocenit, jeziček je zbežal na neocenjeno 1.

Moja ocena "4" všečno

Zastavica

Evelina

Poslano:
20. 11. 2015 ob 12:27

Hvala Luana za komentar :) Oceno pa se da še spreminjat, če imaš željo :)


Lp

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
22. 11. 2015 ob 09:00

Pozdravljena, Evelina, ob tvojem zapisu sem pomislila, da bi odprli novo temo na forumu, kjer bi zapisovali taka razmišljanja: na primer Kakšen je moj dan ali Razmišljam o življenju ali kaj podobnega in bi tam objavljali take zapise, ker pesem to ravno ni, kaj meniš?

Lp, Ana

Zastavica

Evelina

Poslano:
22. 11. 2015 ob 15:44

Ja, Ana, to  gotovo ni pesem :) če je več podobnih zapisov, je mogoče smiselno, da se uvede novo rubriko. zradi mene pa ni treba :)

Hvala za trud!

Lep preostanek nedelje!

Evelina

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Evelina
Napisal/a: Evelina

Pesmi

  • 19. 11. 2015 ob 19:07
  • Prebrano 677 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 93.29
  • Število ocen: 5

Zastavica