Mamin stric je z nami stanoval,
Pomalem s čebelarstvom se pečal,
Pa tudi nekaj je ovac imel,
Da je lahko za sebe poskrbel.

Pogosto pa sta se s prijateljem
Prerekala in pričkala o tem,
Če je na drugem svetu vendar kaj.
»Kdor prvi gre, pa pride naj nazaj

In naj pove, kateri prav ima!«
Tako sta se nazadnje zménila.
Usoda pa nanesla je tako,
Da prvi je prijatelj vzel slovo.

A zjutraj strica od nikoder ni.
»So bolni?« spraševali smo se vsi.
Iz svoje sobe je napódil nas:
»Pustite me pri miru za en čas!«

Ležal stric tistega je dne kot nem.
Odtlej se izogibal je ljudem.
Ves drug, ves tih naenkrat je postal,
In za posvetnim se nič več ni gnal.

Povedal stric kasneje je tako:
Prijatelj se je vrnil na zemljó
In mu zabičal, naj se več nikdar
S kom ne dogovori za táko stvar.

»Je hujša pot nazaj kot sodni dan.
Povem ti pa, da sva oba zaman
O onem svetu si bila jezična,
Ker božja milost je čez vse pravična.«


* Kaj je na onem svetu

Aleksandra Kocmut - Kerstin