Kot ubogljiv pes blodim po Merkurju.

Odsotno strmim v brutalno materialni svet okoli sebe.

Ne znajdem se v takšnem svetu.

Zgubila sem ga. Ozrem se okoli. Daleč ni. Aha, pri žarnicah.

Luč na hodniku je crknila. Menda rabiva novo žarnico.

21 eur je preveč za takšno grdo bučko, morda bi raje manjšo.

O kateri luči sploh govori? Na spodnjem hodniku? Ne prižigam tiste luči.

Potem se moram vračat dol po stopnicah, ker jo pozabim ugasnit.

Včasih se razjezim nanjo in jo pustim goreti celo noč. Za kazen.

Slab zrak med policami z žarnicami. Slabo mi je.

Okrogle ali oglate vtičnice?

Okrogle se ne bodo ujemale s sedanjimi. In vedno kakšna zmanjka.

Morda bi se splačalo vzeti kakšno več in zamenjava še tiste pod oknom v kuhinji.

Velike žarnice pa imajo 3 leta garancije.

3 leta ... kdo ve kje bom čez 3 leta.

S tabo je nekoč odzvanjala neskončnost,

ki sva jo na koncu kot žvečilni gumi s silo raztegnila na ravno malo več kot 3 leta.

In kaj bo z njim? Opazujem ga, kako se zavezan v brezhibno vzorčasto kravato

še vedno sklanja nad polico z žarnicami in v drugi roki drži službeno aktovko.

Zadnjo skladbo sem napisala preden sem ga spoznala.

In potem nobene več. Slikam samo še po naročilu. Kupila sem si fotoaparat.

Je bolj enostavno. Klik in slika nastane. To bom kmalu posplošila na vse stvari.

Zakaj bi se človek mučil z olji in čopiči. In smrdečim terpentinom.

Vedno me je bolela glava zaradi terpentina. Fotoaparat ne smrdi.

Ali želim na balkonu dodatno vtičnico?

Da kabel teleskopa ne bo napeljan skozi dnevno sobo?

Nov set kuhalnic? Zdaj imava samo enega.

Loncev ne rabiva in koš za perilo bova očistila lepljive kreme, ki se je razlila po njem.

Letne gume imajo dokaj poceni.

Avtokozmetika. Hah. Ne me basat. Kakšen izraz.

Ženska v dolgem jantarjevem plašču plačuje poln voziček orhidej. In en lonec tulipanov.

Za njo je moški s tremi kantami Jupola in starejša ženska z namizno lučko. Brez kode.

Naveličana trgovka kliče sodelavca.

Imate Merkur kartico?

Slabo mi je. Zamomljam nekaj o nujnih opravkih.

Prerinem se ven in zbruham vsebino kosila na zelenico pred trgovino.

Fant, ki zraven prodaja jagode in šparglje me vprašujoče pogleda.

Sredi dneva pijana??

Postavim se na noge in se odvlečem do železniške postaje.

Eno vozovnico prosim. Enosmerno.

Kam?

Nekam, kjer ne smrdi po realnosti.

Terpentin bo v redu.

Nina Pečar