Moje virtualne pesniške zbirke

Na vogal se zapiše Vogalna

Na vogal se zapiše Vogalna

VOGALNE

 

Za vogal

bi se umaknila
in naskrivaj
glavo izpraznila
v koš za smeti.

 

 Kratke so, take, ki skočijo v misel na poti izza vogala in presenetijo. Nemalokrat, da ne bi bile pozabljene, so zabeležne na vogal časopisa, računa, prtička, na odtrgan vogal lista papirja. Zato so Vogalne.

Uporabna vrednost Vogalnih je precejšnja. Lahko so dnevini ali osebni slogan, lahko so pregovor, lahko so refren, kakšna je tudi vic. Nekaj od njih je uporabljenih v dramskem tekstu To sem jaz, kdo si pa ti?, uprizorjenem v Cankarjevem domu v koprodukciji s Kd Integrali, 2011.

Prebrane borovničke (za SMS)

Prebrane borovničke            (za SMS)

        Zalka Grabnar Kogoj, Prebrane borovničke (za SMS)

Pesniška sporočila v slogu sodobnih pomenkov na SMS Zalke Grabnar Kogoj so po svoje zanimiva pesniška iznajdba. Naslanjajo se na stare pesniške vzorce in se hkrati spogledujejo s tehničnim izrazilom naše vsakdanjosti. Oblika pa še daleč ni brez zahtevnosti: prisiljena je na kratkost, zgoščenost – kar poeziji vedno prija – na učinkovitost, vendar zmeraj tudi na sporočilno celovitost. Naslovnik teh sporočil je in ni znan: včasih je to ljubljeni moški, največkrat pa seveda bralec, neznani sogovornik, ki se mu s sporočili o sebi razkriva človek, ženska, pesnik.

Sam postopek pesnenja, se pravi beleženja sporočil, določa primeren slog in ustrezen način. Terja jasnost, kratkost, skladno hojo med spoznanjem in esenco, zato je dobrodošel tudi obrat v zaključno poanto, v učinkovito parabolo. Vse to zmeraj določajo tudi ritem ustrezne melodije izpovedi, njena čustvena in miselna podstat. Tako se običajni zahtevnosti pesnenja pridružuje še težava z zaključno polnostjo in popolnostjo, ko naj bo skica dovršena podoba, ton skladen napev, stičje cela pesem, kot je v prispodobi rečeno, kaplja morske vode ocean. Skratka na tej mali krožnici možnosti, je potrebno dati veliko. In reči je treba: avtorica je pri tem kar uspešna.

Uspešna je najpoprej  zamisel novih, drugačnih samosvojih sporočil kot nekakšnih netradicionalnih haikujev. Tudi pri tem je potrebno zabeležiti trenutek čustva, izreči misel o doživetem odkritju, skicirati razpoloženje duha. Hkrati pa je zadeva, kot že rečeno, tudi zahtevna: zgostiti vso pesniško tvarino, misel, čustvo, dognanje, v samosvojo podobo, lapidaren izrek, v pesniško sentenco. Torej zmeraj oboje: široke odprte možnosti in stroga zahtevnost. Če je domala vse poklicano v to formo, je le malo od tega izvoljeno in posvečeno v pesem, avtorica zna,  k sreči, v večini primerov izbirati in dajati svojim sporočilom pravi zven in pomen. Zna iz sporočil, vsakodnevnih in vsakršnih, izluščiti kleno zrno izpovedi. Pa tudi zaokrožiti sporočilo v pesem.

In kaj je sporočilo teh pesmi, o čem pesnica poje?

Najpoprej o tenkosti in ranljivosti ljubezni. Govori o tem sicer naravnost, vendar z občutljivo diskretnostjo, ki jo često presvetli s pramenom nenavadne izpovedi. Tanki pramen svetlobe se zato zdi kot dar navdiha. Tak je na primer v majhni, a trdni zgradbi skice: »Mirni toni zahajajočega sonca in majcena misel nate.« Take tenke, čeprav stvarne neposrednosti, zapisane v obliki sporočila in v jeziku pesmi, preigravajo široko klaviaturo ljubezenskega čustva, od pogleda skozi okno, ki išče njega, do vonja, ko zadiši v zraku, ko gre on mimo, pa tudi do izpovedi, da bi ga čisto preprosto do norosti stiskala in zatem do juter, ko jo zbuja njegov molk ali do samotnega čakanja in do ljubezni na odhodu. Vse je izraženo brez velikih besed, s stvarno podobo, ki kot SMS sporočilo dobiva v tej obliki svoje izpovedne razsežnosti.

Podobna ljubezenskim sporočilom so avtoričina sporočila tudi o drugih njenih spoznanjih, čustvih, odkritjih. Ta večinoma prihajajo iz vsakdanjega življenja, tudi iz vsakodnevnih opravil, v katerih pa najdeva nenavadnosti in posebnosti, vredne pesniških sporočil. Tako v prozi življenja odkriva pesem. Pri tem ji je dovolj nekaj besed, podoba, stvarno dejstvo za oznako razpoloženja ali izpoved. Kratkost je tu seveda prednost, kar po svoje potrjujejo tudi nekatere, res maloštevilne, daljše pesmi, ki so manj učinkovite.

Kako prebira, oziroma pesni avtorica svoje borovničke, je že bilo rečeno. Ona sicer pravi, da s strani opazuje samo sebe in da prav nič posebnega ne vidi. To opazovanje s strani pa je mimo vsega drugega, poseben pogled, ki gre s strani v sredino. In ujame v fokus zrenja poglavitno. V tem borovničke ne le uspešno prebira, a tudi posreduje. Pravi sicer, da je imela potem, ko jih je prebrala, črne prste, vendar ji ta črnina ni v sramoto, prej je dokaz, da nabrano sili v zrelost.

Ljubljana, december 2005                                          Tone Pavček