:)

Bravo, mama!

Se pridružujem Aninemu vprašanju. Zraven bi pa še dodala: kako zdaj gledaš na svoj prvenec in kakšne občutke si imel takrat, ob izidu prve zbirke? Prvenec verjetno vedno ostane najbolj v spominu, ali pa se motim?

Vesna, pozdravljena! Menim, da imajo v slovenskem prostoru oboji enake možnosti, če pišejo poezijo zares. To pa pomeni, živeti z njo. Če je ne beremo, jo pišemo, če je ne pišemo, jo prevajamo, morda pišemo esej o njej, pišemo recenzije ipd. Morda imajo mladi nekaj več možnosti zato, ker so bolj v stiku s sodobnim jezikom, a ni nujno. Treba pa je vedeti, da ko stopamo v pesniški svet, to ni idilično okolje trepljanja po rami - tu morda vlada najhujša diktatura na svetu. Ni milosti. Vsaka pesnica/pesnik si ponavadi mislita, da sta najboljša ... V književnem prostoru vlada boj med posameznimi lobiji ... Razlika je seveda med karakterji posameznih pesnic/pesnikov, nekateri za to, da bi dosegli uspeh, uničijo druge, drugi se utemeljujejo le s svojim pisanjem - tako kot povsod drugje v življenju. Kaj pride potem v pesniški kanon? Kdo bi vedel ...

Še Maja - haha, prvega ne pozabiš nikoli, ali kako že gre, kaj ... A to drži??? Ne vem. Vsekakor mi zaradi prve zbirke ni nerodno, menim da je bila že kar dobro pesniško "izdelana". Prav tu je kaveljc mnogih pesnic/pesnikov začetnikov - vsi bi imeli že kar takoj zbirko, brez prejšnjega preverjanja v različnih literarnih revijah, razpisih, na Urški na primer ipd. To je pomembno - prvič zato, da ne obremenjujemo morebitnega bralca s slabimi pesmimi in drugič zato, da nam čez leta, če se potem bolj zares in odločno ukvarjamo s pisanjem, ni treba biti nerodno zaradi slabega prvenca.

Hvala za mnenje Ana. Sicer pa mi v kratkem izide nova pesniška zbirka pri založbi Pivec, z apofatičnim naslovom To ni Michel Foucault, v kateri se pesniško nanašam na sodobne tesnobne čase, menim da pesnik naj ne bi pisal le o ljubezni, sreči, naravi, žalosti, temveč, da mora pesniško reflektirati tudi trenutek časa.

Umetnost je težko (za nekatere nemogoče) ocenjevati, vendar brez vrednotenja ne bi imeli pregleda nad zgodovino in niti novonastajajočim. Kako se ti lotevaš ocenjevanja literarnih del? Malce si nam že namignil prej, ko si razložil, zakaj si izbral Petro Žišt kot tisto, ki bo s tvojo pomočjo in pomočjo ekipe JSKD z urednico Barbaro Rigler pripravila svojo prvenko do naslednje Urške. In nekaj tudi v namigu, kako se razlikujejo pisave po letnicah življenja, v katerih nastajajo.

Najbrž naše bralce, ki so večinoma tudi sami pisci, zelo zanima, kaj se ti zdi pomembno pri izboru literarnih del, kaj je tisto, kar te v besedilih prepriča? Ali morda še drugače, bolj v stilu kreativnih delavnic: če bi se ti udeležil kakega od literarnih natečajev, na kaj bi bil pozoren pri pošiljanju svojih del?

Umetnost, in s tem tudi književnost ni stvar okusa, temveč presoje. Literarno teoretični aparat je dovolj zanesljiv, da se da z njim zanesljivo določiti, kaj je slabo, kaj dobro, celo zelo dobro, bolj na tankem ledu smo, ko je treba kaj napisati o odličnosti - tu pomaga le časovna distanca.Sam se odločam o kvaliteti na temelju metode natančnega branja in s pomočjo recepcijske taktike. "Close reading" ugotavlja, kako je npr. naslov v konotaciji z vso pesmijo, katere so ključne besede v pesmi, torej kakšna je izotopija, pomembno je dobro podobje, torej retorične figure, pri poeziji je pomembna zvočnost, besedni red, ali je v posamezni pesmi več konkretnih ali več abstraktnih besed ipd. V zvezi s percepcijo so pomembni poisesis, to je produktivna plat, aiesthesis, tj. receptivna plat in katharsis - komunikativna plat posamezne pesmi. Ne želim nikogar podcenjevati, a navadni bralci vidijo v poeziji, v književnem delu, le doživljanje realnosti, občudujejo njeno avtentičnost, pogrešajo zvestobo resničnosti, a že povprečno izkustvo lirike ne izhaja iz zunanje realnosti, temveč iz besed, ki nekaj kažejo v drugačni luči, imajo estetski presežek, pesniški izraz je zato naddeterminiran. Z vsakdanjim jezikom morajo govoriti novinarji, poročevalci ipd., pesnik je pesnik zaradi posebne, svoje govorice in zaradi iskanja izvornega cogita.

Razlikovanje knjižnega zapisa po letnicah življenja - seveda se razlikuje, kot v različnih obdobjih dojemamo npr. klasične romane in tudi druga umetniška dela, tako se razlikujejo tudi naši zapisi. Pri 60. verjetno težje pišemo o strastni ljubezni kot pri 20., toda to nič ne spremeni glede kvalitete zapisanega, tu obstajajo zakonitosti in te veljajo za književnost/umetnost v vseh letih naše starosti.

Dober večer, Zoran in seveda dobrodošel na pesem.si.

Vesela sem, da se ponovno srečujeva. Potem ko sva se spoznala na tvoji delavnici v Novi Gorici in na državnem srečanju seniorjev v Mali Nedelji. Pri vsaki delavnici sem se nekaj naučila. Hvala!

Zaenkrat toliko, ker sem pravkar prišla domov.

Lp, Ivanka 

Ivanka hvala.

Morda bi tu omenil še to, da mora vsaka pesnica/pesnik prej ali slej iz bloomovske "tesnobe vplivanja", treba je najti svoj izraz, svoj pesniški, knjižni jezik. Tudi sam zase ne vem, koliko mi to uspeva, ker je to težko, toda vse kvalitetne stvari na tem svetu so težke - celo ljubezen je težka, če si to priznamo ali ne ...

Zoran, hvala za to perspektivo, ki presega individualni, delni in konkretni pogled na literarno delo. Hvala ti tudi za razkritje svojih ustvarjalnih načrtov - priprave pesniške zbirke Melete thanatou in skorajšnjega izida zbirke To ni Michel Foucault (ah, tole me pa že zaradi naslova zelo zanima, Foucault je bil eden glavnih virov na magistrskem ;-)

Preden se poslovimo (čeprav se zdi, da smo komaj načeli  zelo zanimivo temo), me  zanima, kako si ti polniš baterije, zdijo se mi izredno zmogljive ali pa imaš super recept za regeneracijo - saj poleg vsega omenjenega opravljaš tudi službo in imaš družino …

Torej še o letnicah in pisavah - načeloma podobno, če je kdo preveč zanesen s samim sabo, je prehitro zadovoljen s tem, kar počne, ne glede na starost. A če se zvečer, preden zaspimo, zares ozremo sami vase, potem si moramo določene stvari priznati, to je težko, vem. Vsak človek nosi v sebi skrivnost, mnogi umrejo, ne da bi jo spoznali.

Malo za šalo - pišem zares, v službo hodim za hobi ... No, ker v podjetju vodim strokovno knjižnico, sem tudi tam nekako v povezavi s pisano besedo, pravzaprav me vse kar počnem od poezije do pisanja recenzij, esejev in  urednikovanje, ne utruja. Zavedam se, da človek o sebi govori, kar bi rad bil, ne pa kar je, a vse kar počnem poizkušam delati zares, ne polovičarsko. Dobro, recimo regeneracija, verjetno to, da včasih z mislimi kam odpotujem, žena pravi, da sem takrat kot marsovec :-) se pa zato, občasno, v prostem času, samega sebe celo nekoliko ustrašim :-) Verjetno sem kdaj nekoliko naporen, a tako žena kot tudi hčerka, ki je sedaj že odrasla in študira v Ljubljani, me mi pri mojem ustvarjanju podpirata. To se mi zdi zelo pomembnoNajlepša hvala za povabilo k pogovoru, vsem želim uspešno pesniško pot, predvsem pa "pesem.si", da bi še najprej tako imenitno soustvarjala slovensko pesniško pokrajino.

Zoran, najlepša hvala za zanimiv virtualni večer, ki smo ga preživeli v tvoji družbi s širokimi razgledi na poezijo. Kar prehitro je minilo, morda se v naslednjih dneh še kdo tistih, ki so bili danes drugje, oglasi in ti postavi še kako vprašanje ... Sicer pa bo gotovo še prilik za pogovor, tudi v živo.

V imenu Pesem.si ti želim veliko uspehov in sonca na literarnih, zasebnih, družabnih in kar je še drugih področij tvojega življenja.

Hvala in vse dobro želim iz Celja!

Živjo!

Velike na široko odprte oči,

močne obrvi, ki varujejo pred 'smetmi'

in tonski razpon ušes,

vse to si ti, Pevec.

Zares!

No, rimano šalo na stran. Me veseli, da si naš gost.

Občudujem te kot literata in človeka globokih misli, kot esteta in človeka neizmerne življenjske energije. Pišeš kdaj tudi iz žalosti? Oziroma nuje? Ali pustiš snov malo odležati?

Lep pozdrav

Andrejka

Andrejka, pozdravljena! Sem vesel tvojega odziva, hvala seveda tudi za prijazne verze; lahko napišem, da je prijateljska simpatija obojestranska - če se prav spomnim, si nekoč povedala, da si bila učiteljica - prepričan sem, da so bili učenci zelo radi pri tvojem pouku.

Pišem seveda iz nuje, to je verjetno nujni pogoj, da sploh poizkušamo biti književniki, bogve, če nam to tudi uspe; a če se tako odločimo, potem je potrebno narediti čim več je v naši moči. Vendar ta nuja ni takšne vrste, da bi pisal takrat, ko sem žalosten, vesel, ko ljubim ipd. Ta čustva so premočna, da bi obenem lahko tudi pisali. Si lahko zamisliš, da bi pisala pesem, medtem ko si jezna ... Enako je z ljubeznijo - v sebi sicer nosimo neobvladljivo željo, da bi svojo ljubezen do česar koli, ne le do drugega človeka, tudi do, ne vem, narave, ljubega nam filma ipd. popisali nemudoma, ko kaj doživljamo, a to so ponavadi slabi izdelki - v žalosti, ki jo omenjaš, je preveč trpečega, da bi lahko to objektivno opisali v trenutku, ko nas navdaja to čustvo. Da bi nekaj opisali pesniško objektivno, potrebujemo nekaj odmika od tega, da lahko to opišemo z vso silovitostjo, ki jo potrebuje umetniški zapis. Bom nekoliko banalno karikiral - si lahko zamisliš, da bi pesnice/pesniki pisali pesmi med vrhuncem spolnega razmerja, torej, ko nam "prihaja" ... Ne bi šlo! Tako je tudi z zapisom o žalosti, hrepenenju, ljubezni, sovraštvu ... Torej, odgovor - ja, pustim odležati, ker drugače ne gre, če naj bo izdelek kvaliteten.

Zoran, z veseljem sem prebrala zanimiv "zapis" virtualnega večera, tvoje razmišljanje je kot osnovna popotnica, ki bi si jo moral v culo zaviti vsak, kdor se namerava podati po "trnovi poti" umetniškega ustvarjanja. :) No, da ne zacankarim, naj obrnem še malo bolj na smešno plat - zapisal si, si predstavljaš, da bi pisala, ko si jezna? Zakaj ne - tako je nastala moja pesem Kako sem postala vegetarijanka. 

Seveda ne trdim, da je umetniški presežek. Trdim pa, da je pesem. :)

In, oh, ko bi zmogli v besede ujeti tisti trenutek velikega Oooo ...! :) Ampak so trenutki v življenju, ko ni besed, še podob ne - umetnost, ki me v tistem trenutku še preveva, čeprav čisto tihceno, pa je - glasba. Pride trenutek, ko si tako silno zaželim, da bi znala nekaj tako zapeti ali zaigrati, kot čutim, kot zveni v meni - pa ni znanja in ni božjega daru - čudovitega glasu, kot je dan nekaterim. Včasih me ista želja zgrabi glede slikanja, ker "nekaj" pride k meni v podobi, ne v črkah ... in kako frustrirajoče je, ko ne moreš izraziti - vidiš v sebi, a ne moreš dati iz sebe, ker preprosto ne znaš ... 

Naj v tem kontekstu omenim čudovit film, film z dušo, Words and Pictures, ki me je zgrabil za srce in dušo in vse ostale klišeje :), film, ki bi ga po mojem moral videti vsak, kdor je kdaj koli pošpegal proti peresu ali tipkovnici z mislijo, da bi nekaj napisal (ali proti čopiču itd. z mislijo, da bi nekaj narisal). Film, ki me je živo in vznemirljivo močno spomnil, zakaj ljubim poezijo, zakaj se v njej počutim doma, zakaj ji skušam včasih ubežati (iz napačnih, zunanjih razlogov, razlogov sveta, ki ne bere), zakaj ljudje potrebujemo umetnost - pa tako preprosto je: brez nje duša umolkne! In ko duša umolkne, ni več dosti tega, za kar bi bilo vredno živeti.

Vidiš, vse to in še marsikaj je v meni sprožilo branje tvojih odgovorov. Naj se ti tu še enkrat zahvalim za recenzijo moje Zaskorjene in upam, da se bodo najine umetniške poti še kdaj križale. 

Aleksandra, hvala za mnenje.

Sicer pa, ja, hm, mislil sem seveda na pesniški presežek, saj v tem je pravi smisel pisanja za druge ali pač zaradi smisla poezije. Če pišemo zase, pa je seveda tako vseeno, tj. potem podobno kot terapevtsko pisanje ali pa morda dnevniški zapisi.

Zaskorjeni je fajn knjiga, seveda. No, morda pa se res še kdaj podobno "prekrižava" :-)