Hermina Koštrun, po dekliško Skomina,
možata in grčava kot korenina,
po srcu pa nežna kot sobna rastlina,
približno en meter zdaj meri čez pas.
Njen mož, ki priimek ji dal je pred leti,
preklet bil je ta srčkov ples na valeti,
zdaj rozastih lic kot na letni vinjeti,
in pravi koštrun, ovčje trapast izraz.
Kot ovnu se dlaka mu krajša in kodra,
občasno ga v bedrih zapne išiás,
ko usta odpre, sliši hrapav se bas.

Nocoj bil spet kasen je, vendar pa trezen,
trdnó je zaspal, ona nagne se čezenj,
a to je ta moški, nekdanja ljubezen,
ki dajal je vtis, da ustavil bo čas?
Že kar nekaj tednov prihaja prepozno,
Hermina ob tem pa počuti se grozno,
njegova prisotnost jo dela nervozno,
odkar je na plašču odkrila dolg las.
Le malo je manjkalo, da ni znorela
kar tam sredi veže in vpila na glas,
le solza privrela na njen je obraz.

Še vedno mu kuha in pere in lika
in on se še vedno ji zvito dobrika,
otroci, misleč, da je vse kot se šika,
trdijo, da to pač ni pravi dokaz.
Še vedno je zvesto v tovarno hodila,
popoldan je v cerkvi vse rože zalila,
od znotraj razjeda neznanska jo sila,
občutek, da se ji smeji cela vas.
Ko v kuhinji sama zvečer je sedela,
je buljila v driskasto rjav ultrapas,
potem vzela nož za pripravo klobas.

Tako zdaj nad njim, spečim jarcem, se sklanja,
v ušesih ji glasno krví šum odzvanja,
mar spi že globoko, mogoče še sanja,
mu zna biti toplo, morda čuti mraz?
Bo vprašal sodnik, kaj se sploh je zgodilo,
da s takšno grobostjo je vlekla rezilo,
če mu je nezvesto srcé dolgo bílo?
Gotovo povedal bo sto parafraz,
a njen trdobučni, pohotni koštrunček
bo vdano ležál sred' cipresnih oaz,
na grobu imel bo dovolj sveč in vaz.

ficra_zom