Hotel si ubiti pesnico v meni.
Besede si zaprl v samico,
da bi v tišini izgubile glavo in obležale.
Ponudil si jim prazen kozarec,
da bi jih, radovednice, zvabil vanj,
jih zlil v straniščno školjko
in potegnil vodo za njimi.
Nabrusil si nože, sekire in kose,
da bi zabodel strešice,
odsekal ravne črte in zavoje,
pokosil velike črke.
Odprl si usta,
da bi za vedno pogoltnil glasove,
ki odmevajo,
ko pišem in berem.
Segel si vame,
da bi iz izvirov
mojega telesa
izpulil pesniške zametke.
Z rokami na ušesih
si kričal in besnel,
da bi preglasil pesem.
Pesem,
ki je pometla navdihe,
pobožala sestre
in odšla,
brezskrbna in svobodna,
z menoj v nahrbtniku.
Ne, nikar! Še naprej nas razvajaj! Čestitam.
Lp, Dimitrij
Brez skrbi, Dimitrij, pesem je preživela (pa jaz tudi!).
:-)
Lp,
Vesna.
Čestitke za izvrstno pesem.
lp, M
Hvala, levček.
:-)
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!