Danes,
v tem časoslovju,
v odtrganem nihalu stare kukavice,
je Ona, ki brca.
Slečena čutenja koračijo,
zatopljena v mrk besed
ne delijo zastav, razprodaj,
jutranjega kruha.
S streho globoko v očeh
vedrijo osebki s predmeti,
zavore brez okončin,
kislorepi enosmerniki,
ki dlakocepijo skozi panorame
in zavijajo enolončnice v svileni papir.
Vse za minute,
za šepanje, za tiholazenje,
za brezkrvno vdajanje.
Ona, ki ne ziba zank in pogledov,
enakonočij in samostanov,
velemest in marionet,
reže počepe in zaklone,
redči temino,
vihari, izgublja,
četveri, postavlja.
Ona, ki hoče.
la femme fatale? n'est pas?Spet ena tvojih drznih, Vesna. Bravo.
Lp A
Ena ona pač.
:-)
Andrejka, hvala in lp,
Vesna.
Zanimiva Ona, v kateri zaznavam nekaj Šalamunske dikcije in ženski upor utečenosti, kar me posebej prepriča, čestitke,
Ana
Ona,
vrstico za vrstico grizlja kruh,
ki ga hoče,
meni tako ljub,
luč
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!