Urška 2014: Kristian Koželj

Odštevanje se pričenja (še štirikrat spat in že bo finalni večer v Slovenj Gradcu!). Peti avtor, katerega delo je vzbudilo zanimanje regijskih selektorjev Urške 2014, je prozno delo (Ne)izgubljeni sin Kristiana Koželja. Vabljeni k branju in odzivom. 

 

(NE)IZGUBLJENI SIN

 

»Prekleto kurčevo vreme!«

je v mislih zaklel Aldo, ko si je v poznooktobrskem nalivu na zgornji terasi najvišje stolpnice v mestu poskušal prižgati čik.

»Ne morem verjet, da pri vsej napredni tehnologiji še niso izumili vodoodpornega čika. Jeba!« je bentil, ko je premočen in premražen gledal mesto pod sabo. Luči avtomobilov (ura je bila deset zvečer) so dvesto metrov nižje begale sem in tja kot roj shizofrenih kresnic.

V najvišjem stanovanju pod Aldovimi nogami je nekdo na gramofonu nabijal prvi stavek Schubertove Postrvi. Lahkotni toni godalnega kvinteta so v kombinaciji s temačnostjo jesenskega večera in peklenskega naliva delovali popolnoma groteskno.

»Schubert je baje umrl pri enaintridesetih letih,« je pomislil.

»Jutri je moj enaintrideseti rojstni dan.«

Na obrazu se mu je zarisal ciničen nasmešek in prestopil se je na robu betonske ograje zgornje terase, kjer je stal zadnje pol ure in razmišljal, kako hudiča se je znašel tu.

 

Bog ve …

Ciničen nasmešek je se razlegel v krohot.

 

BOG!

 

Z bogom je opravil približno takrat, ko se je začel zavedati samega sebe.

Njegov prvi spomin je bil na sestro Margaret, ki ga mlati s konjskim bičem, ker je polil kavo, ko se je vanj namerno zaletel Johnny Smith.

To je še posebej rada počela.

Sestra Margaret.

Mučenje sirot ji je predstavljal nekakšen fetiš, s katerim je kompenzirala vse fuke, ki se jim je odrekla kot nuna.

Vedno je začela počasi, s premišljeno odmerjenimi udarci, pri tem pa je z vso pobožnostjo mrmrala žalostni del rožnega venca.

Vonj prve krvi jo je razvnel in tempo udarcev je narasel. Niso bili več natančni. Padalo je povsod. Več kot je bilo krvi, glasneje je vzdihovala in besede rožnega venca so bile vedno manj razločne, dokler ji ni prišlo in je z glasnim krikom klicala boga.

Potem je s konjskega biča obrisala kri, ga pobožno zvila in obesila na steno ob Križanega. Do naslednjič.

Imela pa je še en fetiš – klasično glasbo, po možnosti godalno; vedno je spremljala njene vzgojne seanse.

Kri in violine.

To je bila sestra Margaret.

Zato je Aldo hotel razbiti kurčev gramofon z jebenim Schubertom v stanovanju pod njegovimi nogami.

Ker mu je pred oči živo naslikala tisto sadistično prasico in … sirotišnico.

 

Aldo je bil prava sirota od trenutka, ko ga je v neki veži skotila njegova mati – zadeta kurba, ki si ni mogla privoščiti splava – in ga odvrgla v prvi smetnjak. Njegov jok je slišal naključni mimoidoči in ga odnesel v magdalenski samostan, kjer ga je sestra Margaret naučila vsega o krščanski ljubezni.

Ko so ga pri šestnajstih vrgli iz samostana, je z dvignjeno glavo zakorakal naravnost v svet kriminala in kmalu iz žeparčka napredoval v ljubljenca mafijskega podzemlja.

 

A spomina na boga v konjskem biču se ni mogel znebiti.

Bolj kot se je upiral, bolj ga je božja dlan stiskala za vrat.

Ni pomagalo, da je razbijal cerkve in ropal duhovnike.

Tudi ko je tistega večera pričakal sestro Margaret za ograjo samostana, jo zbasal v prtljažnik starega opla in jo odpeljal na obrobje mesta, kjer jo je v opuščeni tovarni tako iznakazil (s konjskim bičem, seveda), da so njeno truplo morali identificirati z zobno kartoteko, ga je teža božje prisotnosti še vedno dušila.

Dokler ni nekega dne spoznal, da sovraštvo ne uniči osovraženih stvari, ampak jih dela bolj prisotne.

Bolj utesnjujoče.

Bolj obsojajoče.

V tistem trenutku je ubil svoje prvo čustvo. Sledila so še druga, dokler ni postal popolnoma hladen.

Ali kot bi rekel Marc, njegov edini prijatelj, ki se je s svojimi žrtvami rad poigraval, preden jim je prerezal vrat: dosegel je emocionalno zrelost.

Pozabil je na usmiljenje, obžalovanje, hrepenenje in ostalo emotivno sranje.

Ljubezen …

Ljubezni Aldo ni poznal.

No ja, pri sedemnajstih se je menda zaljubil v Lili, prostitutko.

Takrat je občutil ves drek, ki ga najdeš v pesmih.

Potem ko mu je vzela nedolžnost in ga še dvakrat pofukala, je v zastavljalnici kupil zaročni prstan.

Za 20 dolarjev.

Za Lili.

Tisti večer ga je prevarala.

Povaljat se je pustila 50-letnemu zavaljenemu, polizanemu italijanskemu tovornjakarju.

Za 20 dolarjev.

 

Takrat se je prvič hotel ubit.

A je v nekem časopisu ravno tisti dan naletel na pesem Charlesa Bukowskega:

 

look here
the one you considered killing yourself
for.
you saw her the other day
getting out of the car
in the Safeway parking lot.
she was wearing a torn green
dress and old dirty
boots
her face raw and living.
she saw you
so you walked over
and spoke and then
listened.
her hair did not glisten
her eyes and her conversation were
dull.
where was she?
where had she gone?
the one you were going

to kill yourself for.

 

In se ni ubil.

Fukal je samo še za šport.

Zaljubil pa se ni več.

Dokler pred tremi meseci ni zagledal Eve.

 

Njen sosed je prišel na listo za odstrel in z Marcom sta opazovala njegove dnevne navade.

Ko jo je zagledal prvič, je šla iz hiše po časopis.

Aldo je prvič po več letih nekaj čutil. Ni točno vedel, kako naj to poimenuje, a bilo je močno. In hkrati tako različno od čustev, ki jih je pred desetimi leti gojil do Lili.

Nasmehnil se je svoji misli. Čustva in Lili pač niso imeli veliko skupnega.

Ves teden jo je opazoval, ko je hodila s psom na sprehode in prihajala z njih, ko je srkala ledeni čaj na verandi in se z balkona pogovarjala s sosedom, ki je bil praktično že mrtev, pa se tega sploh ni zavedal.

 

Dež je ponehal in mesto se je ovilo v zloveščo meglo.

Končno si je lahko prižgal čik. Globoko je vdihnil in začutil, kako mu nikotin umirja srčni utrip.

Schubert je bil nekje v tretjem stavku.

Zaprl je oči in zagledal Evo.

 

Tudi po tem ko so sosedovi možgani dekorirali ceneno reprodukcijo Van Gogha, jo je še vedno hodil opazovat, ne da bi kdor koli vedel za to. Niti Marc.

Našel je priložnost, da jo je ogovoril v mestni knjižnici, kamor je zahajala ob torkih in sobotah.

Postala sta prijatelja.

In potem ljubimca.

Eva je bila svet, ki ga Aldo ni poznal.

Čisti, nepokvarjeni, ljubeči svet.

Njegova pot iz dreka, v katerem je plaval od rojstva.

In ljubila ga je.

Tudi, ko je priznal, kaj počne. Da je pravzaprav on sosedu zjebal betico.

»Imam teto v Evropi,« je rekla.

»Tja bi lahko odšla in začela znova.«

Misel je bila odrešujoča.

Samo še zadnji posel in z Evo bosta pustila preteklost za sabo.

 

»Takšna dekleta so predobra za nas, izmečke,« je o Evi rad rekel Karpov.

 

Karpov.

 

Alda je spreletel leden srh.

Vsi razlogi, zaradi katerih je stal na robu ograje zgornje terase, so postali boleče jasni.

 

Karpov je bil vodja lokalnega podzemlja.

Alda je pobral s ceste, ko je bil ta samo šestnajstletni tatič.

Vzljubil ga je in ga vzgojil kot lastnega sina. Omogočil mu je razkošje, ženske in najboljšo izobrazbo. Pred pol leta ga je uradno razglasil za svojega namestnika in naslednika.

Aldo mu je vse to vračal kot najbolj zvest vojak.

Karpova ni ljubil, bil pa mu je hvaležen.

Vse Aldove operacije in eksekucije so bile brezmadežne. Bil je popoln stroj za ubijanje.

 

Ko je Karpovu povedal, da hoče po naslednji operaciji izstopiti, se je stari zjokal, a mu obljubil prosto pot.

Samo še zadnja operacija …

Zadnji narko posel, ki je bil rutinski v vsem, razen v vsoti. Predaja kokaina za 2 milijona dolarjev.

Karpov mu je obljubil polovico kot krstno darilo za otroka, ki sta ga pričakovala z Evo.

Dovolj za nov začetek kjer koli.

 

Aldo ni vedel, kaj je šlo narobe.

Vse je potekalo normalno, sredi predaje pa je prostor preplavila policija.

Streli.

Kričanje.

Zmeda.

Eden od kupcev je pograbil denar in kovček s koko in zbežal.

Aldo se je komaj izvlekel živ.

Ena od krogel ga je zadela v nogo.

Ni vedel, od kje je priletela.

Pa saj niti ni bilo pomembno …

 

Karpova droga je izginila.

Karpova 2 milijona.

 

Karpov ne odpusti 2 milijonov, pa če si trikrat njegov posinovljenec.

Pred njim se ne skriješ. Ne v Ameriki, ne v Evropi, ne v zadnji kurčevi votlini v Himalaji. Če zbežijo, bo ubil tudi Evo. In otroka.

In Karpov ne ubije kar tako – BANG – in te ni več, kot je to počel Aldo.

Proti Karpovim metodam ubijanja je bil Marc dobričina in sestra Margaret ovčka.

 

Čik je padel na tla.

Zadnji toni Postrvi so se izgubljali v ledenem pišu.

Aldove misli so bile prvič v tistem dnevu jasne in odločne.

Avtomobili, zastrti z megleno kopreno, so se povsem približali in tistih dvesto metrov pod njim se je zazdelo povsem blizu.

 

 

Terasa za njegovim hrbtom in vsi koraki, ki so ga v tridesetih letih pripeljali na ograjo zgornje terase najvišje stolpnice v mestu, so zgrmeli v neskončen prepad.

 

Grande finalé Postrvi v forte fortissimo.

Jebeni Schubert.

 

Samo korak naprej.

Samo en jeben korakec.

Avtor: Kristian Koželj

Neretvanske vedrine

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!