<<< Janina Ulbl: Galerija | Janina Ulbl: Število >>>

RDEČE IN ZELENO

Črte, debele in široke črte. V belini koščki sivega: koraki, ki so oluščili nedolžno barvo do grobosti asfalta. Rdeča luč za pešce. Hipna zaustavitev v prostoru in času. Luči, bele in rdeče, razmazana pločevina, ponavljajoče naraščanje in upadanje jakosti zvoka, ko so avtomobili vozili mimo.

 

**

 

Mimo nje, mimo njih, mimo življenja, naprej. Kam? Lovila je podobe obrazov voznikov, bili so samo nejasni obrisi. Je kateri izmed njih opazil gručo pešcev ali so bili preveč vsakdanji prizor, da bi mu namenili streljaj pozornosti? Ni marala gneče ljudi. Ni marala, ko je občasno ujela njihov pogled; ko je v delčku sekunde raziskovala, kaj je za njihovimi očmi in hkrati ugotavljala, kaj oni vidijo v njenih očeh. Ni se počutila dobro v gneči, ko je nehote lovila razdrobljene pogovore in spoznavala, kako se njihovo življenje razlikuje od njenega. Od tistega, ki si ga je izbrala. Bilo bi preprosto misliti, da si življenje izbereš; pa si ga ne. Odločaš samo o enem vidiku življenja, ki ga odtlej gledaš z ene perspektive. To ti da zaupanje v lažno moč nad idejo, da zmoreš. Da lahko sam odločaš, kako te bo premetavalo v toku. Naivno. Zapremo oči in pričakujemo, da bomo očarani nad razgledom. Ne, ne izberemo si življenja. Niti ne oči in ne razgleda. Naša je samo odločitev, ali bodo veke zdrsnile preko meja resničnosti in nas prepustile fantaziji. Pa še to le včasih.

 

Nadležen zvok avtomobilske hupe jo je iztrgal iz razmišljanja, postala je obraz v množici ostalih, ki so gledali s praznimi očmi, osredotočenimi na semafor na drugi strani ceste. Oči, prikovane na rdečega možica. Na kaj jih spomni ta barva, se je spraševala. Na otroški nahrbtnik, majhen med vsemi temi ljudmi. Na drzno barvo las gospe v gruči, ki je s tem morda hotela seči po mladosti, ki je ni več. Na živo rdeče nohte, ki zdolgočaseno pritiskajo po zaslonu telefona. Na kri, ki se vsem pretaka po žilah, in nas dela enake, naj se še tako prepričujemo v unikatnost posameznika. Njen pogled so pritegnile rdeče vrtnice šopka, ki ga je držal moški na drugi strani ceste. Za koga so? Opravičilo ali majhna pozornost? Podoba šopka jo je spominjala na dogodek istega dne, ko je šla mimo prodajalke rož. A rože so jo premočno spominjale na nekaj drugega, da bi dogodku posvečala misli. Na lastno zaupanje, s katerim se je prepuščala prijateljstvu, na naivnost, ki jo je vložila v ljubezen. Na podoben šopek rož, ki je zdaj, posušen in brez vonja, v vazi v dnevni sobi bil stalen opomin, da je ljubezen minljiva. Grenko spoznanje, da je že pozabil nanjo, sladko upanje, da morda le ni tako. Grenko sladka misel, da v vsej tej zgodbi ni šlo toliko za njega kot za idejo ljubezni. Iskrica, ki jo lahko samo opazuješ, kajti ob dotiku te opeče. Nasprotno je bila mnenja, da je prijateljstvo bolj trajno. Ohranjala ga je s kratkimi klici ali sporočili in z naključnimi srečanji, kot je bilo to, na katerega je bila namenjena. Ura ali dve v kavarni s prijateljico, spomini na srednješolska leta, obuditev topline preprostosti. Nikamor se ji ni mudilo, vedela je, da so ljudje že navajeni njenih nekoliko prepoznih prihodov. Kot bi zmeraj oklevala, če se naj sploh prikaže. A tokrat se je odločila, da se bo.

 

 

Še vedno prehod za pešce. Gruča ljudi tam in tukaj. Naključno zbrani, čakajoči na zeleni signal, na nadaljevanje življenja. Odmor med vdihom in izdihom. Razvili smo sistem prepletanja življenj, ujemanja časa in prostora, kjer se gibljemo. Poznamo svoje vloge v tem sistemu, njihove improvizacije in pravila. Pravila česa, življenja ali predstave z naslovom Življenje? Odmor, da obnovimo svoje vloge in ponovimo besedilo, preden se zavesa ponovno dvigne. Za življenje ni scenarija.

 

So zgolj trenutni vzgibi, pretegi in odkloni, ki jih povežemo v kopico z imenom načrt. Kakšni so načrti teh ljudi – živeti, zaživeti ali le preživeti? Minuta, raztegnjena na sekunde, ki trajajo v nedogled. Lahko bi stala tu, pozabila nase in na svet, samo stala bi tam. A vedela je, da se bodo njene noge premaknile istočasno z nogami drugih ljudi, da jo bo njihov tok odnesel, navajena se je bila prepustiti takšnim tokovom. Malo še počakaj, je prigovarjala rdečemu možicu na semaforju. Ne bodi neučakan, je nagovarjala zelenega pod njim. Čeprav tega ne bi priznala, se je prijetno počutila, tako nevidno med ostalimi. Zdelo se ji je, da kljub navidezni varnosti čuti pogled na sebi. Je to tisti moški z druge strani ceste? Ah, samo domišlja si. Čutila je, da je njen obraz odsev ostalih v gruči. Izraz njenega obraza bi lahko bil brezizrazen, a je bil samo izrazito prazen. Enostavno bi bilo stopiti na cesto, počakati na ugoden trenutek brez avtov in jo, z rahlim tveganjem, prečkati. V posmeh rdečemu možicu. Vendar je bilo toliko lažje stati v gruči, narediti, kot je bilo običajno, varno, tako kot drugi.

 

Njene misli so se razširile na dvome, ki so zadnje čase pogosto tleli pod površjem, le da jim ni dovolila razplamteti se. Igranje skrivalnic z lastnim srcem. Čustva štejejo do neskončnosti, ona se skrije v temen kot. Vedno jo najdejo, svetloba jo izda. Zavaja jo, ker ni slepeča, temveč mehka. Pohlevno čaka, da stegneš roko proti njej. Vendar tema ne uduši svetlobe, samo še bolj vidno jo naredi. Lahko bi razmišljala v tretji osebi, kakor da se to ne dogaja njej, ampak nekomu, ki ga ne pozna. Lahko bi razmišljala v množini, kakor da krivda ni le njena. Lahko bi razmišljala v dvojini ali drugi osebi, v želji bližine, ki jo zavrača. Lahko bi razmišljala v pretekliku in resnico spreminjala v spomine, v prihodnjiku, da postane upanje. A ne more skriti sebe med razmišljanji, sedanjosti med mislimi. Morala bi se počutiti svobodno ob preprostem dejstvu, da ima zdaj svoje stanovanje, da lahko sama odloča o sebi. Da se ne počuti več omejeno zaradi svojih staršev, da ji ni treba nenehno skrbeti, če se njena dejanja skladajo z njunimi načeli, da lahko vlogo hčerke, kakršno si želita starša, pusti za sabo. Ko je bila najstnica, jo je upanje na takšno svobodo grelo, zdaj pa so jo brskanje za ključi na temnem hodniku, prisluškovanje glasovom iz drugih stanovanj in vrnitev v prazne sobe vedno znova ožgali.

 

Spomin, ki ga je prej odrinila na stran, se je zdaj vrnil. Vedela je, od kod se ji šopek vrtnic zdi znan. Zgubane roke ženice, ki je prodajala rože na vogalu ulice. Oči so se srečale, pogled ženice je bil poln upanja in pogled dekleta izgubljen. Z dolgimi koraki je šla mimo. Zdaj ji je bilo žal, da šopka ni kupila, vrtnice je imela rada. A za koga bi bil? Za prazno stanovanje? Ne, en posušen šopek s slabimi spomini je bil dovolj. Morda bi celo dajala vtis, da ji je te vrtnice nekdo podaril. To pa bi bilo predaleč od resnice. Da je namreč iskala malo topline, pa četudi v takšni stvari, kot so rože. Rdeč in zelen možic, rdeč cvet in zeleno steblo. Barvni kontrast in povezava; luč in roža, moški na drugi strani ceste in ona. Nit, ki ovija v zanke, ki zapleta, kar je že samo po sebi zapleteno.

**

 

S kotičkom očesa je ujel zeleno luč na semaforju prehoda za pešce. S hitrimi koraki se je prebijal med ljudmi, za njihove obraze in poglede mu ni bilo mar. A luč se je spremenila v rdečo in kolona pločevine se je začela valiti. Okoli njega se je nabralo še nekaj ljudi, prerinil se je med njimi in nestrpno pritisnil gumb na semaforju. Vedel je, da mu bo to čakanje vzelo le kakšno minuto ali dve, toda sekunde so se vlekle. Nameraval je prečkati cesto kljub rdeči luči, ampak promet je bil gost. Nejevoljno in s sledjo zavidanja je opazoval avtomobile, voznike, ki so morda poslušali radio ali klepetali s sopotnikom. Pomislil je na nadure v službi, s katerimi je dodatno zaslužil, in na počitnice, ki se jim je odpovedal. Vztrajno varčevanje ga bo, tako je upal, pripeljalo do lastnega avtomobila in ponosa. Oče bi bil ponosen nanj, v to ni dvomil. Prijetni spomini nanj so ga navdali z otožnostjo, na katero se je sčasoma navadil. Minevanje je sprejemal takšno, kot je bilo: minljivo. Ni hotel obžalovati preteklih dejanj in zapravljati časa z razmišljanjem o nesmiselnih vidikih življenja. Verjel je, da se bodo odgovori pojavili sami od sebe in bo šele takrat ugotovil, da so se mu pravzaprav zastavljala vprašanja. Neodgovorjenih vprašanj ni maral; najbolj enostavno je bilo nehati spraševati. Kako bi bilo, če oče takrat ne bi bil tam. Če se nesreča ne bi zgodila. Če bi se odločil kako drugače, če bi on tistega dne prepričal očeta, da bi ostal doma. Vest, ki ni dala miru, ki je udarjala po njem v nočeh brez spanca. Njegova vest je zdrsnila skozi toliko, da je postala brez vesti. Brezvestna zveza, brez zveze, zareze vesti. Bi ostali družina ali bi se odtujili, tako kot on in mama po očetovi smrti? Takšna vprašanja niso vodila nikamor in na življenje je gledal preveč enostavno, da bi se loteval nejasnih odgovorov.

 

Šopek vrtnic je preložil v drugo roko, papir, bel in gladek, je zašelestel. Pozabil je na ljudi okoli sebe in na lastno naglico, misli so ga postopoma oddaljevale od preteklosti in ločevale od spominov. Prestopil se je na mestu, v gneči se je počutil ujetega. Oči je prikoval na rdeči signal na semaforju, kakor da bi ga lahko prisilil k spremembi. Pogled je preletel ljudi na drugi strani ceste, spraševal se je, ali se še komu tako mudi, kot se njemu. Obrazi so bili videti zdolgočaseni in utrujeni, le eden je izstopal. Bila je predaleč in ni mogel z gotovostjo vedeti, če je opazila šopek v njegovih rokah; a zdelo se mu je tako. Dajala je vtis odsotnosti, kar jo je delalo ljubko, vendar je dvomil, da se tega zaveda. Upal je, da je v njenem življenju kdo, ki bi ji včasih podaril šopek, presenečenje, ki bi na nekoliko prefinjen način izražalo čustva.

 

Razmišljal je o njej. Ne o dekletu na drugi strani ceste, ampak o nekom drugem. Le kaj počne? Je ravno sredi dela v službi, osredotočena nanj s priprtimi očmi? Ali pa si je vzela odmor za cigareto. Kar predstavljal si jo je, kako stoji tam ob odprtem oknu, z rahlo dvignjeno brado in navideznim nezanimanjem opazuje mimoidoče, zdolgočaseno piha dim, med prsti pa ji žari konica cigarete. To je bila navada, ki je ni maral, vendar mu je bilo jasno, da je ne bo spremenila. Bila je preveč samosvoja, da bi se podredila želji drugega, vse zaradi zanikanja lastne šibkosti. Dovolil ji je, da je odločala; da je v zadnjem trenutku odpovedala njuno srečanje, ga poklicala, ko se ji je zazdelo, in ga povabila k sebi. V njuni ljubezni je bil kot ujet v dvojini, nihal je med ednino in množino. Morda ona sedaj izmenjuje poglede z uro na steni, naveličana ponavljanja istega vzorca. Načrtuje kratek brezciljen sprehod po mestu ali bo šla naravnost domov? Nekje jo bo že ujel, jo zaustavil v času, z objemom.

 

Čeprav se ni dogovoril za uro, je imel občutek, da se mu mudi. Minilo je le nekaj sekund, zdele so se kakor minute. Nejevoljno se je ozrl po ljudeh okoli sebe, po semaforju, ponovno k njim. Šopek v rokah se mu je naenkrat zazdel osladen, le kaj je v njem videl še pred kratkim. Poskus, da bi zbližal njo in sebe? Nasprotna pola, odboj je močnejši od privlačnosti, ki sta si jo želela. Prešinil ga je spomin na staro gospo, ki je kar na ulici prodajala šopke in pri kateri je kupil rože. Na hvaležnost v njenih očeh. Vseeno je naredil pravo stvar. Ni mogel verjeti, da še vedno stoji tam in čaka, da ga na mestu zadržuje nekaj takšnega, kot je rdeča luč. Trenutki, ko je taval med lastnimi mislimi, so se mu zazdeli nenavadno dolgi.

 

A najdaljši trenutek je šele prihajal. Zanimivo je, kako lahko eno samo spoznanje spremeni toliko stvari. Ni bil človek, ki bi se pustil zlahka prepričati, ampak tokrat preprosto ni dvomil. Prepričan je bil, da je resnično, ne glede na to, da je zavedanje pomena tega dogodka kapljalo vanj istočasno s spoznanjem. Kapljice so prehitevale ena drugo, se stekale v potočke, drsele v njegovo notranjost kot hudournik. To niso bile dežne kaplje in ne solze; bil je samo hladen dotik resničnosti, streznitev iz omame, v katero je verjel še pred kratkim. Bila je ona, prepoznal jo je z gotovostjo vseh skupnih ur, bil je prepričan. Njen pogled, ki ga je tako rad ujel v svojega; samozavesten izraz obraza, ki ga je prevzel že, ko sta se komaj spoznala; njene poteze, ki jim je pogosto sledil s prsti; način hoje, na katerega se je navadil, ko jo je čakal, da se loči od množice in postane tista, ki jo je imel rad. Zdaj je hotel nasprotno. Naj se izgubi v množici, naj gre stran od njega, naj se spremeni v neznanko, za katero mu bo vseeno. Ona in roka moškega, ki jo objema, njegove oči na njej, njegov glas ob njenem. Njene ustnice na njegovih. Moški, ki ni on. Obrnil se je stran, ni hotel, da ga prepozna, ni želel, da spozna čustva, za katera se je bal, da jih ne bo mogel skriti. Napetost pod površjem, v strah hlapeči dvomi, iz jeze dvigajoče se pare nemoči. Čutil je, kako se iz njega trgajo spomini na njiju. Praskal je spomine s sebe, padali so na kup, nohti in plastika. Ponarejena, cenena ljubezen. Stopnjevanje čustev, ki so naraščala v njem, srčni utrip vedno hitreje buta ob stene, spomini odpadajo v prah. Trenutek spoznanja se je zdel dolg, predolg, čas ni hotel nadaljevati svoje poti, ni mu dal možnosti, da bi pobegnil z njim. Kaplje so se stekale počasi, ohlajale njegovo notranjost, brisale spomine. Tok je ostro zavil in rezal svojo novo strugo, plameni so ugašali. Ljubezen se ne bi smela imenovati tako. Ne bi smela imeti imena. Lahko bi bila tisto, kar začutiš. A potem ne bi bila ljubezen. Prsti so se sami od sebe razprli in vrtnice so se raztresle po tleh, med nogami ljudi, ki so bili neme priče dogodka, katerega se sploh niso zavedale. Rože so padale kot utež, s pogledom jim je sledil navzdol, brez težnosti, v breztežnost, k težnosti. Nežnost rdečih cvetnih listov je bila uničena, ostali so trni na zelenih steblih. Luč na semaforju se je iz rdeče spremenila v zeleno.

 

**

 

Kup pločevine se je z rahlim pritoževanjem zlizanih gum ustavil. V šipah avtomobilov je odsevala ulica, vozniki so opazovali pešce, a jih niso zares videli. Gruča ljudi na tej in na oni strani, približevanje, koraki, ki luščijo plast beline. Prizor, ki ne bi mogel biti bolj običajen. Tok, ki je stekel naprej, ker se je neki drugi tok ustavil. Kot življenje.

 

**

 

Zganila se je skupaj z njimi, neučakana skupina ljudi, ni hotela spadati k njim. Ni hotela spadati nikamor. V šipah avtomobilov so se zrcalile okoliške stavbe, spraševala se je, ali jo vozniki opazujejo, ali se je zaradi drugih morda sploh ne vidi. Počutila se je utesnjeno, zazdelo se ji je, da se avtomobili premikajo proti njej, na obeh straneh so, stiskajo jo. Razum v ozadju jo je zgrabil, da se je zdrznila, jo povlekel iz nejasnih prividov, ji dopovedoval, da si to samo domišlja. Predstavljala si je, da bi vsi ljudje okoli nje izginili, ostali bi avtomobili. Praznina. Živimo v praznini, v več vzporednih in sočasnih prazninah. Eno od teh praznin smo poimenovali resničnost in drugo življenje. Živimo drug mimo drugega. Pa sploh živimo? Ali le lebdimo med zavedanjem in zavestjo. Koprena brezčasja je prekrivala trenutke, ko se je nezavedno ustavila na mestu. Razum je izparel v nestvarnost, vrtel se je brez nadzora. V svoji domišljiji je videla samo sebe, kako leži na tleh; avtomobili brez zvoka vozijo mimo nje, a se je ne dotaknejo. Tla so hladna. Morda jo bodo pogrela. Stapljala bi se s črtami, z debelimi in s širokimi, z belimi in s sivimi. Lahko bi se primešalo kaj rdeče. Razum je prevzel nadzor nad njo, našel središče, okoli katerega je krožil. Resničnost jo je napolnila hitro in brez omahovanj. Minilo je zgolj nekaj sekund, avtomobili so še zmeraj stali, ona je še vedno hodila na drugo stran skupaj z ostalimi ljudmi. Rdeč otroški nahrbtnik, rdeči nohti, rdeči lasje. Vsi so bili tam. Zelena luč. In vrtnice, raztresene, poteptane. Šele zdaj jih je opazila. Kaj se je zgodilo z moškim, ki jih je še pred kratkim držal v rokah?

 

**

 

Ni mu bilo mar. Preprosto vseeno mu je bilo. Če bi luč na semaforju ostala rdeča, bi stopil tja med avtomobile. Tako pa se je skupaj z ostalimi prepustil toku. Na živce mu je šlo, kako počasi so se premikali, kako brezizrazne obraze so imeli, kako prazne oči. Kakor, da so se naveličali sveta samega. Naj ga nekdo pogleda, naj vidi ogenj v njegovih očeh, kaplje v notranjosti. S komolci si je na slepo izboril prostor okoli sebe, naj se že umaknejo, naj ga pustijo samega. Ne meneč se za nezadovoljne vzdihe in glasove okoli sebe je njihove korake pustil za sabo. Ozrl se je nazaj, bele in sive črte ter noge ljudi. Packe rdeče in zelene, hipoma mu je postalo žal, da je vrtnice pustil ležati tam. Prevzela ga je jeza na tiste, ki so jih brezčutno pohodili, nekoga je moralo kriviti, zakaj pa ne njih? Lažje je kriviti naključne neznance, s katerimi si deli minuto ali dve življenja, kot pa njo ali moškega, ki je tako zelo spremenil potek načrta. Načrta, ki bi moral biti samo njun, ne pa, da ga je ta nekdo tako grobo pretrgal. Lažje je bilo kriviti nje kot pa sebe. Vrtnice je pustil ležati tam na tleh, naj se ljudje sprašujejo, zakaj so tam. Naj ugibajo, naj razmišljajo, samo resnico naj pustijo na miru. Resnico in njega, da se ji premagan prepusti in nato ugotovi, kako bo šlo naprej. Dvom se je nenadoma pojavil v njem; kaj, če tisto ni bila ona, kaj, če vse tisto ni bilo takšno, kot je bilo videti. V mesecih po očetovi smrti so ga neprespane noči soočile z mnogimi dvomi, svež nočni zrak je vanj vnašal misel, da ima na izbiro dvoje: ali se z dvomi spopade ali še naprej dvomi vanje. Vdih, izdih. Izbral je prvo možnost. Dvome lastnih misli in čustev je tako spoznal zelo dobro, bolj, kot bi si kdajkoli želel. Naučili pa so ga razlikovati, kdaj je dvom samo rahel preblisk in kdaj utemeljeno spoznanje. Globoko v sebi - do tja niso segali ne plameni in ne kaplje - je vedel, da je med njima končano, da je današnji dogodek bil samo zaključni odmev njunih glasov, ki nikoli niso zares dosegli drug drugega. Pa saj ona ni bila edino dekle na svetu. Samo nekoč je bila njegova. Iz gruče neznancev se je izluščil obraz dekleta, ki ga je prej opazoval.

 

**

 

Dnevi življenja se zdijo polni, prepolni, skušamo najti kotiček zase in za svoje srce. Kljub nasičenosti se v prazne prostore uspejo vriniti naključja, nenadni zasuki in roke usode. Grabijo, spreminjajo. Širijo naša življenja preko sprva začrtanih meja v negotovost možnosti, ki so zdaj odprte. Čakajo na nas, da jih zapremo in zaklenemo, jim določimo mesto v svojem življenju. Na podoben način sta se na sredini ceste druga v drugo zlili dve gruči ljudi, zasedli sta prazne prostore. Pogledi, uprti v tla ali begajoči med očmi drugih, nevidne prekrivajoče se stopinje, obrazi in telesa brez imen, zgolj naključje usode v neki dimenziji. Gledano od zgoraj so bili samo pike, ki so čez premico življenja risale krivuljo, iskale presečišča in vzporednost. Pravokotno so sekale bele in sive črte, brezbarvje sredi zloščene pločevine avtomobilov in semaforjev. Nekje vmes se je srečalo dvoje oči. Dvoje oči, ki niso bile par, le začasna dvojina.

 

**

 

Kar je videla v njegovih očeh, jo je pretreslo. Ogenj, vroč in neodpustljiv. Skozi njega so žarela čustva, sveža in mogočna, boleča in nerazložljiva. Sprva so bile samo oči, nato se je pojavil obraz, ki ga je prej opazovala. Moški z vrtnicami. Nekaj se je moralo zgoditi, to je vedela. A kaj? Kaj so nedavni spomini, ki jih ogenj skuša spremeniti v kup pepela, katera čustva se smodijo v plamenih, kdo je tako brezbrižno odvrgel gorečo vžigalico? Počutila se je krivo, ker ji je kratek stik z očmi tujca postavil toliko vprašanj, ker je tako zlahka ugibala o njem. Na pločniku na nasprotni strani ceste je zagledala raztresen šopek vrtnic. Naenkrat je začutila val sočutja do njega, povezavo z njo in z nedavnim dogodkom, ki se je po njeni domnevi zgodil. Nesrečna ljubezen, klasičen odgovor ali prehiter sklep? Ko bi vedela, kako blizu resnice je bila. V njej pa se je zganilo še nekaj. Toplina, ki se je širila po njej, kakor da bi se zanetil majhen ogenj. Plameni; nežni in prijetni, ne grobi in strašljivi. Ko je kasneje razmišljala o tem trenutku, se ji je zazdelo, da je del hladu, ki jo je oklepal, preprosto izhlapel.

 

**

 

Opazoval je dekle, ko se mu je približevalo, lovil je poglede nanjo, ko je izginjala in se spet prikazala med ljudmi. Že od daleč se mu je njen izraz zdel nekoliko odsoten, kakor bi bila sredi globokega razmišljanja in bi jo ostali svet samo motil. Njene oči so bile tisto, kar je pritegnilo pogled in ga obdržalo. Široko razprte, odločne skozi plast dvomov, vprašujoče, a imel je vtis, da si ne želi izvedeti odgovora. Bila je videti kot neznanka, o kateri bi rad izvedel več. Kakšni so spomini njene preteklosti, kam je namenjena, je ob njej kdo, ki zmore prodreti skozi njen vtis z vprašajem na koncu, ki ga je puščala, in najti odgovor, kdo je ona. Najbrž se mu je samo zazdelo, da so bile njene oči kakor gladina vode. Z rahlimi valovi od vetra, svetlikajoče se kot morje na obzorju s soncem. Bile so nenavadno globoke oči, v katerih bi zlahka potonil, iskal potopljene zaklade na dnu, se dvigal iz globin, plaval v njih. Včasih kasneje se je spomnil na te oči, na občutek pomiritve, kakor da so plameni, ki so ga žgali v notranjosti, delno ugasnili.

 

**

Dvojina se je razdelila v dve ednini. Luč na semaforju se je iz zelene spet spremenila v rdečo.

<<< Janina Ulbl: Galerija | Janina Ulbl: Število >>>

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!