Urška 2014: Janina Ulbl 1. del

Tretja nominiranka za državno srečanje Urška 2014, ki se strinja z objavo svojega dela na Pesem.si, je Janina Ulbl. Preden se dogodi sklepno dejanje Urške 2014 v petek, 17. 10. 2014 ob 20. uri v Slovenj Gradcu, vas bomo vsak dan vabili v nove svetove mlade literature. Tu preberite Janinin literatni prispevek, ki ga objavljamo v treh delih.  Vabljeni tudi h komentiranju prebranega.

Prvi od treh prispevkov Janine Ulbl.

 Janina Ulbl: Rdeče in zeleno >>>

 

G A L E R I J A

V Galeriji si. Sprehodiš se mimo slik. Šest jih je. Pet jih nemo pripoveduje, zadnja kriči vate.



Med sabo se preliva 10 barv. Trdno so zavozlane na papir.

V vodnjaku leži 20 kovancev. Sfinge jih skrivajo v pesek.

Šopek sestavlja 30 cvetlic. Režejo jih črepinje vaze.

Na mizi je razvrščenih 40 gumbov. Izložbene lutke jih šivajo nase.

V zrak se dviguje 50 balonov. Pajki jih usmerjajo po nebu.







Prva poteza bo spontana. Čopič bo pomočila v vodo, nato v barvo, sled na papirju bo naključna. Naslednje poteze bodo sledile nenačrtovano, odtenki toplih barv se bodo razprostrli po belini. Toplina, ki jo bo čutila v sebi, bo takrat žarela s slike, odsevala v njenem pogledu, odstirala jasnost sreče. Ko se bo barva posušila, bo sliko položila k ostalim. V mozaik omame. Kjer volk tava v gozdu, iščoč rdečo kapico.

 Sebe sem drobila na delce in jih vezala na trenutke, z vozli, ne s  pentljami. Pustila sem jim, da so jih odnesli. Kamorkoli. Trenutki niso imeli ne oblike in ne vsebine, bili so skupki nečesa, česar nisem razumela. Slike so prekrile vso možno površino in se še naprej širile. Barva se je kapljajoč združila v nedoločljiv odtenek. Kmalu je izginila v razpoki stene. Našla sem jo šele v deželi Nije pri Petru.



Odšla bo, ker ne bo več prenesla očitkov ljudi. Izbrala bo kraj s peščenimi sipinami. Vroče bo, prevroče za razmislek. Mesto, v katerem bo poiskala uteho. Otroški smeh, glasovi tujega jezika. Ženske, zavite v rute, moški s kamelami. Vodnjak s kovanci na dnu. Optična prevara. Pravili bodo, da se bodo stvari obrnile, ko boš prišel na rob. Ali da bodo vsaj spremenile obliko. To bo njen rob, skrajna točka. Lahko bi še naprej strmela v prepad ali se obrnila nazaj. Dolgo se bo spraševala, kaj bo tisto, kar se bo spremenilo. Ob njeni vrnitvi bo vse videti enako. Le očitkov ne bo več čutila. Odvila bo pokrovček steklenega kozarca in segla vanj. Zajela bo pesek in pustila, da zdrsi med prsti. Spomnila se bo na moč peščenega viharja, ki bo z drobnimi zrni vztrajno spreminjal obliko sipin. Duh bo zapustil Aladinovo svetilko brez slovesa.

Tenko blago je zastrlo obraze, narisalo sence. Saj ni več upanja za obtičale v dvigalu. Le navzgor še lahko gredo. Vodnjak na sredi trga ščiti prepad pred razpadom. Veter je dvigoval puščavski pesek, sfinge so molčale. Fatamorgana me je želela nazaj v puščavo. Lastni očitki so bili najhujši. Nisem se mogla skriti pred njimi, ne izgovoriti. Spotikala sem se obnje, niso mi dovolili pasti. Silili so me k nenehnemu ravnotežju. Ostati ali zbežati. Nekaj, karkoli, nič. Bilo bi kot nekaj prestopnega. Vsake štiri časovne enote bi bil en utrip srca več. Točno polovica in še nekaj celic. Česarkoli sem se spomnila, se je zdelo kot iz nečesa, kar je trajalo, jaz pa nisem dojemala. Vse bi bilo lahko in nič ne bi bilo mogoče. Zakaj so solze ugasnile gorečo vžigalico, da je lahko brez strahu opeklin ožgala dušo deklice z vžigalicami?



S pogledom se bo dotaknila sobe. Obledelih tapet in fotografij na steni, prisiljenih v okvire, kakor nasmehi na obraze ljudi. Brezhibno poravnanih knjig. Prazne vaze na sredi mize, okoli nje bodo postavljene čajne skodelice. Prazne. Bela keramika z modrim vzorcem. Vsi ročaji bodo obrnjeni v isto smer. Čajnik bo zapiskal, vendar se ne bo zdrznila. Mirno ga bo odstavila in se vrnila na svoje mesto. Zravnano bo sedela na robu premehkega fotelja. Pri vratih bo pozvonilo. Kot vedno bodo prišle ob treh, kot vedno bodo tri. Pri vratih se bodo objele, ne da se bodo zares dotaknile druga druge. Vsaka bo prinesla majhen šopek rož. Posedle bodo v dnevni sobi, na ista mesta kot vsako nedeljo. Brez besed bo nalila čaj in pustila, da bo vonj napolnil prostor. Kocka sladkorja se bo raztapljala skladno z naraščajočo tišino. Nobena se ne bo dotaknila svoje skodelice, dokler ne bo prvega požirka naredila gostiteljica. Klepetale bodo o vremenu in novostih v knjižnici. O stvareh, ki ne bodo osebne. Vse bo vnaprej določeno. Odšle bodo natanko čez uro in pol. Nalašč bo prevrnila skodelice čaja. Eno za drugo. Opazovala bo, kako bo preproga vpijala kapljice. Uganka? Končno bo vedela, v čem sta si podobna krokar in pisalna miza.

Na tleh so se pojavljali koščki. Ostri so bili in razbiti. Bela keramika z modrim vzorcem. Kot bi kdo razbil tisto skodelico in bi puščal drobtinice, da bi ga našla. Se je bal, da bi ga oštela? Si je želel, da bi stopila na tak košček? Da bi predrl plast kože in segel do žil. Bela keramika z modrim vzorcem in rdečimi kapljami. Brez presledkov, brez ločil, neberljivo. Čisto pranje možganov. Koščki so se pojavljali naključno, vendar enakomerno. Bi bilo kaj bolje, če bi skodelico poskusila sestaviti? Saj bi se kmalu spet razbila. Bela keramika brez vzorca. Trudila sem se sprijazniti z dejstvom, da so prazni posnetki bili vse, kar je bilo. Lebdeli so pol centimetra stran od stene in rahlo trepetali. Kosi papirja v boju s časom. Kako enakovredni nasprotniki. Tapete so se luščile same od sebe. Čaj je izhlapeval sam od sebe. Zavesa je otožno mahala v slovo aromi čajnih vrečk, ki se je porazgubila v vetru. Nekdo je pozabil zapreti okno. Rože so dišale po kratkem stiku. Trni so se zapletali v lase. Pritisk je potrgal cvetne liste in iztisnil kapljice življenja. Izničil je tla, jaz pa sem se morala pretvarjati, da je hoja po stropu enostavna. Strmela sem skozi črno luknjo naravnost v vesolje. Asteroid B-612 še nikdar ni bil tako daleč, daleč proč.



Blago bo razprostrla po mizi čez skice obleke. Smaragdno zelena. Ko bo odložila škarje, bo v šivanko vdela nit in začela. Mehko bo drsela skozi plasti blaga in ju združevala v obliko, ki si jo bo zamislila. Dotik blaga jo bo pomiril bolj, kot jo bo kdajkoli mogel stisk dlani in preplet prstov. Niti bo vedno manj. Naredila bo še zadnji vozel in obleko podržala na sebi. Blago se bo oklenilo njene kože in mehko padlo ob telesu. Obleko bo nadela lutki, stoječi v kotu. Izložbena lutka brez izložbe. Poleg nje bo še ena, v moški obleki in srajci s kravato. Stopila bo korak nazaj in si ju ogledala. Popoln par. Do predstave v gledališču bosta manjkali dve uri. Vstopnici bosta čakali v vrhnjem predalu mize. Lase si bo spela v figo in se naličila. Zapela si bo ogrlico in nanesla parfum. Le obleka še. Predstavljala si bo ljudi v gledališču. Oštevilčene sedeže in brezimne postave na njih. Neprepoznavne nastopajoče v predstavi. Vse za odmik od realnosti. Ravno zato se je bo zavedla v vseh dimenzijah. Nikogar ne bo, da bi mu zavezala kravato in ponudila vstopnico. Nikogar, ki bi vonjal njen parfum in občudoval obleko. Nikogar, nikogar. Dve izložbeni lutki bosta in ena ona. Trikotnik, a ne ljubezenski. Hipoma se bo odločila. Ne, nocoj ne bo šla v gledališče. Saj je dovolj teatra v njeni domišljiji. Zaigrana ljubezen bo najbolj resnična. Pretvarjanje. Spet bo majhna punčka. Na lutke bo šivala gumbe namesto oči. Videli bodo tisto, česar njene prave oči ne bodo mogle. Njeni načrti bodo zmeraj odrasli in preveliki za katerikoli otroški svet, tudi za tistega z gumbi. Torej bo lebdela vmes. V mišjem cirkusu nastopajo gumbi, veliki so in črni.

Zamahi so bili sunkoviti in razbili so ogledalo na vnaprej določeno število koščkov. Odsev v njem nisem bila jaz. Vendar sem opazovala samo sebe. S škarjami sem rezala dan. Nisem ga cefrala, temveč rezala po ravni črti, s tenko ostrino. Skalpel. Ponavljajoči gibi razpolavljanja. A kaj, ko je noč polovice združila in zjutraj sem bila spet na začetku. Sčasoma se je vse povezalo. Saj nisem hotela ločevati, le na novo povezati. Vonj po razkužilu in beli barvi. Kovinska miza in injekcija z napačnim cepivom. Tisto ni bila ordinacija. Do srca sem bila manj pozorna. Cefrala sem ga ponoči, v sanjah. Čez dan so se niti odebelile. Koščki so bili povezani s tenkimi nitmi. Elastičnimi. Utripale so po svoje, ko so postajale prosojne. Besede čustev so ostajale neizgovorjene. Skalpel se je srebrno lesketal. Izložbene lutke so kriče strmele skozi steklo in korakale na mestu. Opravljale ljudi na drugi strani, medtem ko so jih ti ogledovali. Nisem opazovala lutk, temveč obleke. Vabljivi materializem. Na njih so visele etikete. Obsedenost z oznakami še nikdar ni bila enostavnejša. Razvrednotenje lutk. Bil si samo predmet. Nič drugačen od osebe, ki bi to obleko nosila brez zavedanja, da je koža pod njo bila plastična. Izložbena lutka ni imela glave. Le kovinska palica je štrlela iz vratu. Žepna ura mi je lagala. Ni mogla vedeti, kdaj so ptice padle s severa. Peščena ura je bila bolj resnicoljubna, njena zrna so obstala na sredi. Nihče ni vedel, kdaj se je zgodilo. Gumbe sem nizala na nit, tako naključno, kot sem le mogla. Nit sem prerezala s skalpelom in gumbi so se skotalili po tleh. Ves čas sem zaslepljeno verjela v Ostržkove besede.



Sončni žarki bodo dali podobo vonju sveže pokošene trave in oči prisilili, da bo modro nebo postalo le reža na obzorju. Svetloba onkraj vek bo mehka in dišeča po oblakih. Legla bo v travo, prste bo prepletla z bilkami in globoko vdihnila. Zrak, nabit z vročino iztekajočega se dneva, dišeč po nedolžnih marjeticah. Spremenila se bo v cvetlico, ime ji bo Marjetica. Živela bo med zeleno, vse dneve bo vpijala življenje, očiščena skrbi človeka. Sovražila bo če-je, ostrino č-ja, ki bo odsekano dajal vonj po odločitvi, in raztegnjen e, ki se bo izgubil v treh pikah kot kažipot v neskončnost možnosti. Deklica bo nabirala šopke in pletla venčke. Rožnato bo, še za rožo. Dokler ne bo deklica začela trgati cvetnih listov v dvomu ljubezni. Ljubezen bo ubijala, še rože. Čustva bodo postala trnki. Ne bo mogla izvlečisamo enega, zmeraj bodo nanj obešeni drugi. Preplet ostrih konic in mehkih zavojev. Isti veter bo kodral gladino jezera občutkov. Isti veter bo pajkom pomagal plesti mreže. Isti veter ji bo mršil lase, solzil oči. Isti veter bo preganjal oblake k zvezdam in lomil marjetice. Čustveni pasati. Poletela bo z balonom. Isti veter jo bo dvignil, ko se bo znočilo. Luči mesta bodo postajale manjše in zvezde večje. Z dlanmi bo objela rob košare. Opazovala bo plamen nad sabo, ki bo z daljave videti kot zvezdni utrinek. Za vse neuresničene želje. Pajek bo med zvezdami spletel mrežo, ki jo bo lovila z blazinicami prstov. Balon se bo dvigoval vse višje in višje, a mreže ne bo dosegla. Naenkrat bo ogromen trnek preluknjal balon in zrak bo z zadnjim izdihom izginil. Padala bo, padala, padla. Pajki ji bodo porogljivo mahali. Če bi se ujela v mrežo, bi bila varna. Zamahovala bo v prazno, panika jo bo ohromila. Nežno bo pristala v jezeru, pljusk vode prek obraza jo bo dokončno predramil. Opazovala bo, kako se bo plamen balona dotaknil gladine in mirno odplaval. Z zadnjimi močmi se bo odvlekla na suho. Z neba bodo začeli deževati cvetni listi marjetic. Prilepili se bodo na mokro kožo in zapletli v lase. Leteti z balonom, čeprav brez dežnika.

Mrak se je zgostil. Občutki so se prikradli iz teme in ukradli svetlobo. Nešteto nožic so imeli, tankih in hitrih, po stropu so lahko hodili. Kakor pajki so bili, ki jim je zmanjkalo muh. Nisem jih opazila. Kako neprevidno. Drobce spominov, ki sem jih puščala za sabo, so prepletli z namišljenimi pogledi v prihodnost. Mreža je bila napeta z ostrino pričakovanja. Naj si mislijo, da živimo v civilizirani družbi, še vedno gre za plenilca in plen. Le pravila igre so se spremenila. Ironično, da tema ni bila tema brez svetlobe. Ironično, da sem se bala pajkov. Premišljeno so se spraskali iz vseh kotičkov naravnost k meni. Sem takrat vedela, da se srednji možganski ovojnici reče pajčevnica? Nepremišljeno. Kako smo lahko bili ljudje, če smo ravnali tako nečloveško? Morda zato nismo bili človeki, temveč ljudje. En sam je bil človek; ko je postal množina, je bilo obtožbe težje dokazati. Drhtenje se je začelo pri srcu in se razširilo dalje po telesu. Srčni utrip se je umirjal. Ko sem bila majhna, je izpod vrat k meni segel pomirjujoč žarek svetlobe. Zdaj so vrata bila na stežaj odprta, a tema ni bila nič manj gosta. Črni pajki so bili neopazno vidni. Previdni. Uživanje v samoti bi moralo postati legalno. Moralni zakoni, eh. Zaprašena morala škripa. Pajki so spretno spletli mrežo okrog mene, okrog pljuč in možganov. Dihala in mislila sem svobodneje. Rada sem opazovala ljudi, ko sem mislila, da me niso videli. Iskala sem lasten odsev v njihovih očeh, trzljaj smehljaja ali dvig roke. Znak, da so me prepoznali. Niti sama nisem vedela, kako srečna sem bila, ko tega ni bilo. Ker smo vsi bili tujci, čeprav nihče ni bil iz tujine. Minuta do polnoči. Higgsov bozon in zvezdni prah. Zakaj so izumili teleskope. Milijon majhnih želja žari žgoče, ena velika veni vase. 0.00. Ponovno štetje, vnovič krog. S pravimi koti, kot številke na elektronski uri. Zdrsela sem v spanje. Lahko noč in sladke sanje. Noč še nikdar ni bila težja in sanje ne bolj grenke. Sanjala sem o vratih omare, ki odpirajo nove svetove z vonjem po naftalinu.

 

 

Še zadnja, šesta slika.

 

 

 

 

V Galeriji.

  Janina Ulbl: Rdeče in zeleno >>>

 

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!