<<< Prvi del: Božanska vodnica  | Tretji del: Laška ukana >>>

Šestkovo učenje

Šestko se je počasi zbudil in prepoznal obrise Črtomirjeva dvorane. Kot poklani so prek in prek med gostije ostanki spali možje, starešine in punčare. On sam je lêžal nekje v kotu, z glavo prek tujega kolena, zaudarjajoč po bruhanju. Slednje ga pognalo gor. Slabost ga je oblila. Komaj se je uspel obrniti v steno, že je začel izpirati želodec. Pljuskajoči zven vsebine Šestkove notranjosti je soseda malce zmotil, zbudil pa ga ni. Zdaj je bilo potrebno iskati vode in priti čim prej do osvežitve. Prevračal je kupe in rogovje pivsko, a v redkih polnih je nalêtel le na strupeno tekočino. Vode! Odpravil se je vse do vrat, ki so bila od prej priprta. Skozi režo je prodirala svetloba dopoldanskega hladu. Zunaj so pele ptice in se oglašali zapozneli petelini. Šumenje Save, ki je živahno tekla v nov dan, ga je streznìlo. Spomnil se je nočne pustolovščine. Zvabila ga je bila prav do brega in ga potegnila v gladino. Spodneslo ga je, ko se mu je posvetilo, da je suh. Torej, razen medice, piva, bruhanja in urina, je bil suh. In vendar je bil snoči v temi skočil v vrtinec. Odpravil se je proti reki iskat znamenja nočnega obiska. A razen pomečkane trave našel ni ničesar. Bistra voda v strugi ni razkrivala sledi. So se pa mu ob pogledu na valove, ki so se med prodniki valili, vrnili vsi spomini na dogodke po usodnem skoku. Slekel se je in se sezul. Pod nogami je začutil spolzke kamne. Čista, ledena voda mu je osvežila misli in lajšala trpljenje glave. Potopil se je in zadrhtel. Beli mehurčki zraka so mu lizali obraz. Ko je bolečina v prsih dosegla prag neznosnega, je skočil ven. Podhladitev se je nemudoma začela. Hitel je z oblačenjem.

Sedel je in ponovno zatopil v gibanje valov. Počasi moral bo sprejel dejstvo, ki je že nekaj časa zorelo v njem; ni bil kos stvarem. Črni dogodki nosijo pomen, ki ga ni znal ali bolje, ni hotel sprevideti. To, da je imel mačka, pri tem ni igralo večje vloge. Pomoč je nujna, preverjen svet. Odpraviti se mora k babici. Dala mu bo vsaj namig, če že ne odgovora.

Ne da bi komurkoli kaj omenil in ne da bi se sploh vrnil, se je odpravil do brodišča. Majav je korakal po bukovem gozdu, ki se je še oklepal mraka in vlage. Vzpenjal se je proti vrhu male Svete gore. Gibanje ga je napajalo in krepilo, tako da se je kmalu nadejal pustiti glavobol v dolini. Potne kaplje, ki so se nabirale med làsmi, so hladile mišice-telo, ko se je spretno prebijalo med skalnatim podrastjem. Redke veje, ki so ga hotele opraskati, so ostale brez veselja. Staro drevje je mirno črpalo svetlobo. Sonce je prešlo najvišjo točko, ko je obstal pred črno luknjo zijalke. Malce se nadiha, okleva, nato pa stopi. Tipaje je stegoval dlani in čakal na oko, ki se je privajalo teme. Preden mu je to uspelo, je zaslišal starkin glas: »Priden fantek. Si le prišel, da obiščeš staro tvojo babico, katere nisi že dolgo videl, ja? Ampak ona je vedela, da prideš in te je z veseljem pričakovala, saj je vedela, da si bil poslan, ker te je v sanjah poklicala in sedaj si tukaj, ja? In bi rad dobil odgovore na vprašanja, ki so se ti porodila, ki so nastala, ko si skočil za njo v črni tolmun, za Njo, da bi izvedel, kaj ti hoče povedati in sedaj si tukaj, ja? Tukaj si in povedala ti bo, saj ti je tudi že pripravila čaj, ki ga boš sedaj ti mali fantek spil in takoj boš dobil odgovore na vprašanja, ki ti jih je zastavila in boš lahko vedel in razumel, ja? Kaj ti Ona govori in zdaj spij, spij vse, do dna, ja tako, priden si, ja, in zdaj sledi Njej, ki ti bo dala odgovore, sledi ji v globino, globoko, globoko v njo pojdi ja, počasi globoko,…«

Med tem, ko je še govorila, mu je upognjena brezzoba starka ponudila oguljeno leseno skledo, katere počrneli rob je občasno prestopala topla voda motnega odtenka. Šestko jo je zagrabil z obema rokama in nagnil. Še je govorila, toda njene napol prežvečene besede so izgubljale pomen. V ustih je začutil razmočene liste in tekočino, kako se je počasi prebijala vanj vračajoč toploto. Občutek ugodja se je stopnjeval, ko ga je začela prevevati nenavadna čilost in prvič jasno zaznavna odsotnost mačka. Ko je izpil, je odkril, da pritajeno brbotanje še ni poniknilo, ampak je sedaj stara čarovnica začela svoje misli izražati jasneje. Njeni redki beli lasje so nihali, med tem ko je zaprtih oči mrmrala močne speve. Obeski so ji padali prek grla. Odprla je oči in se nasmehnila. Pela je. Pripovedovala o starih časih, govorila o pradedu Črtomirju, prvemu vseh Kranjcev. Kako je kot mladež, dolgih, divjih črnih las, odpeljal ljudstvo iz dežele Sonca, kako jih je odrešil vroče lakote Božiča in jih privedel sem, na kraj velike obrske ravnine. Tukaj so se naselili. Črtomir je iskal, kje bi postavil dvor in našel na sotočju svete Save in mlade Kokre. Vendar se Povodni mož ni hotel sprijazniti z delom človeških rok in reki sta odnesli dvorec, ki ga je Črtomir z veliko truda bil postavil. Nato je šel Črtomir na lov in omrežil Lenčico, hčer Povodnega moža, ko se je kopala v skritem tolmunu. Vzel jo je za ženo in prisili njenega očeta naj pomiri vodovje. Takrat je Povodneža ukanil, a tega bi ne zmogel sam, ko mu ne bi bela Žena stala ob strani. Bela Žena ga je varovala, ga sem vodila, na kraj; Ona je bila pogum, da je Kranjce vodil prek devetih hribov, dolin in rek, da so pobegnili vsem strašnem žaru mladega Božiča.

»Bela kneginja ga je vodila,« je zasanjano dejala starka. Nenadoma široko odpre oči in se grozljivo zareži. Hlastno je dejala, skoraj pela: »Lepa cvetlica in pomladanska ptica, jasna kot poletna zora. Vendar tega ne bi bila storila, ko ji ne bi drug naročil. Kdo ji je naročil, pa ni za nas, da umemo, ja?!«

V naslednjem hipu je bila spet resna. Tiho je spregovorila: »Tvoje vprašanje, povezano s sveto skrinjico…«

Šestko je globoko dihal. Ni takoj odprl ust, boječ se zlomiti urok, ki ga je bila priklicala. Skozi njeno pravljico je bil začutil vso resnico stare zgodbe. Kačja znamenja prek lica so ga ta čas ščemela in bodrila. Zavoljo tega je vendarle dejal: »Velika kneginja mi jo je pokazala. Notri je ležal rog Gospodarja vseh volkov. Moram ga rabiti, a ne vem ne kje naj ga poiščem, ne čemu naj mi služi.«

Starka se je skrivenčila v materinski preži. Prijela je za dlan in ljubeče rekla: »Črtomir pogumni, potem ko je bil oženil Lenčico, se mu je pripetilo, da se je s sosedom laškim sprl in se z njim v vojno spravil, zavoljo gorice na bregu Soče. Bela Živa mu je poslala sanje in razodela naj dol v Carigrad sestopi, kjer bo rod carskih velikanov z veseljem zoper Laha sulce uperil. Črtomir je med potjo, na sredi gozda srečal vèliko košuto. Grabilo je, da bi šel z lokom nadnjo, a ga je čista njena barva ustavila, da ni napel tetive. Lepa je izginila košuta. Potem jo mahne v Carigrad. Sladki velikani in varljivi in med tem, ko so mu eni laskali, so drugi s hitro ladjico obšli hrvaško morje tja do Trsta, dokler niso Lenčiče ugrabili. Ko Črtomir se je vrnil na svoj dvor, je ni bilo nikjer. Tedaj ga je zajela bridka žalost,… ko se pred njim prikaže star, maha obrasel Gospodar. Zahvalil se mu je za milost, ki je izkazal ljubki vili, mu povedal kje držijo Lenčico ter mu čarobni rog izročil. Dejal je; kjer koli boš v stiski trobil, hipoma ti bo pomoč ob strani. Tako se Črtomir odpravil je nazaj nad Carigrad, kjer so sovražni velikani sovražno čakali. Rogali so se in smejali gor iz njihovih stolpov in kamnitih sten. Črtomir poskuša, da bi se povzpel, a mu znova in znova je spodneslo, da omagal je v globino. Obupan se je spomnil roga in zatulil. V blisku iz gozda so pridrle čudežne zveri vseh vrsti. Vodila jih košuta veličastna. Črtomir ji je skočil gor na hrbet in čarobno bitje – kot bi, stalo je trenil vrh zida. Sedaj je Črtomir prijel velikane, jih enega za drugim ugonobil ter pometal z obzidja. Rešil Lenčino in se vrnil domov. Tako sta živela veselo in srečno in Lenčica rodila je sinov in hčer. Veliko let kasneje je prispel na Črtomirov dom star, bradati tujec in se z gostoljubnim Črtomirjem opil. Potem ga je izzval na boj in lov in Črtomir je v svoji vzvišeni prevzetnosti, vinjen, brez razsodnosti zagrabil lok in se podal v gozd. Lenčica klicala je, a bilo je vse zaman. Tujec in Črtomir zabredla sta globoko, daleč od domà, tam kjer človek ni še stopal. Zalotila sta košuto lepo in Črtomir je objestno sprožil lok, a zgrešil! V istem pa je tujec izginil v deželo kjer sonce vzhaja. Črtomir se čudi, ko pa vrne se domov odkrije; čarobnega nikjer ne najde roga! Tedaj spoznal je, da mu ga tujec je sunil in ga zapustil je blagoslov Gospodarja vse zverjadi, ker bil poskusil je oskruniti svetost košute zale, ja?«

Starka je obmolknila, zaprla oči in se začela pozibavati. Šestko je sedel v gozdnem miru. Kar je povedala, je vedel. A se ga je neučakanost lotila šele po tem, ko je zavladal molk. Zdaj dobi odgovore, po katere je prišel. Starka je njegovo vznemirjenje čutila. Nasmehnila se je ter mu dejala: »Ljubi fantek brez strahu, saj se ti bo v kratkem vse razkrilo, kaj te čaka in kakšni so odgovori na misli, ki more, saj se je Gospa prikazala še meni in mi vse pojasnila tako, kot bom zdaj jaz povedala počasi, ja? Zapomni si vse, saj pride čas, ko boš potreboval povedano, kaj kmalu pride k nam, ja?…«

Sonce se je spuščalo.

»Nevarnost grozi dvoru in rodovom Črtomirja! In je večja, kot je bila kdaj koli prej in dolgo let bo moralo preteči, da se bo kaj takega spet tukaj pripetilo, čeprav smo Kranjci na samem kraju Laške in pa obrske ravnice, Hrvaške, Istre, Slavonije, Koroške in goratega sveta ter zato od nekdaj izpostavljeni surovim sunkom sojenic, ki nas premetavajo po tej naši ravni Zemlji…«

Mrak je odganjal luč izmed brstečih krošenj.

»Lahi bodo pridrveli, ja, nikar se ne vznemirjaj, čeravno veš, da je bila zmaga lepa in postavna in je Lahe spravila v zadrego, bodo kmalu spet udarili in tokrat ne bodo sami, ampak bodo z njimi prihrumeli Nemci, tisti ki jih vodi mogočni knez Kralj, kateri želi izgnati navade naših starih z ognjenim mečem, posekati naše svete gaje in pobiti s podstavka podobe podedovanih nam bogov, s katerimi smo odraščali in so nas pripeljali sem …«

Moč noči se je zvito smukala med debli in stegovala svoje prste proti nebu.

»Takrat ne bo dovolj več Danimirja pogum surov, ne Ajdarjeve zavite spretnost. Niti Norislavov volčji skok, ne Izidorjeva usnjena izkušenost ali Iztokovo mlado vpitje. Nič ne bo pomagalo, da bi Boris zmogel sovrage svoje, le še bogovom, ki žarijo kakor zvezde, ki so nesmrtni, bomo lahko zaupali, da nas bodo varovali pred neurjem križa, ki se nam pripravlja, da odpihne nas in skruni svete vse višine in hrame kjer nesmrtni nam domujejo! Zato so se mogočni oglasili in prek teme Šestku spregovorili o starodavni moči, ki je že bila v lasti naših dedov in bo naša spet in s katero bomo strli te zasmehovalce vseh bogov nebes, narave in podzemlja…«

Tema je vrgla zastor na zgubane podobe starke. Čas se je ustavil. Sklonila je glavo. Črn zavitek je potegnila iz krila. Počasi je odvila. Trenutek leska. Čarobni nož. Poklanjala ga je.

»Vzemi,« je šepnila.

Izbruh: »Skrinjica z močjo, je! Pojdi na vzhod. V staro domovino Obrov. Prek devet gora, devet voda in devet dolin. Sredi čarobne gore je! Pojdi ponjo, pojdi zdaj! Bela Žena pazi nate… fantek.«

Zadnje besede so odzvanjale skozi noč. Šestko se je vzdignil in poiskal med listjem dreves zvezdnato nebo. Previdno, kot prikazen, se je spustil v dolino. Slišano mu je prignalo pelin v srce. Kranjcem grozi strašna ujma. Veliki Nemec bo stresel temelje Črtimirovega dvora. Zmaga pri Nanosu – zaman! Zajela ga je strašljiva vročica, da se je opotekal med bukvami in se spotikal ob korenine. Misel na Belouško ga ni mogla potolažiti.

<<< Prvi del: Božanska vodnica  | Tretji del: Laška ukana >>>

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!