Akvarel
Kakor izgubljene duše
se plazijo mehke meglice
mimo luči
prižganih v moker večer,
svet si oblači noč,
tone vanjo.
Svetloba nad sencami
potrka na vest,
mi vsadi čopič,
da se dotikam,
razlivam,
razmrežim v mrak.
O, Jagoda, pozdravljena, hvala za gledanje v sliko. Brez okvirja. :)
Kjer se v vlažno temačnost dotakneš s konico čopiča, ki ga namočiš v vest in delaš svetle otočke. Če je dovolj vlažno, se pajčevinasto razlijejo. Akvarel pač. :)
Prisrčen pozdrav!
I.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 18. 09. 2014 ob 08:12
- Prebrano 547 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 305.57
- Število ocen: 10