Vijugam

izogibam se

ostrih robov

da me ne ranijo

ta čas ko drsim

v neznano smer

kjer me še ni bilo

poslušam

petje človeških ptic

ki imajo nekaj skupnega

z nojem

glavo obrnjeno v pesek

let hiter kot ptica

samo ne po zraku

sovražim besede laži

ki mi razen popisanega lista

ne dajejo nič drugega

glej tam zadaj se fazan

na široko napihuje,

kot da bo vsak čas poletel

edina rešitev je

njegova lepota

ko odpre mavrično

perjasta krila,

ki nikoli ne  bodo poletela,

nikoli se ne bodo približala

tako blizu sonca,

kakor ptica ki leti

in vijuga za lasten užitek

s čudovitim pogledom na zemljo.

Tla so majhna, vem,

ljudje še manjši,

takšni kot v resnici

ali še bolj.

Vijugam

in počasi odhajam.

IŽ-lev