1.

ne znaš preprečiti divjim prispodobam, da ti ne bi s črvastimi

prsti segale v domovanja vsakdanjih misli; ne znaš se zbuditi

v toplem dremežu otroka, v polžjih hiškah drhtečih melodij in

zaspati z belim mahom v razgretih ustih. niso te naučili moliti

takrat, kadar nemirne kobilice s svojimi slanimi zobmi meljejo

tvoje življenje v zvezdni prah. in praviš, da zato ne odpuščaš.

2.

pod povprečnostjo preživetja so skrite mastne pasti slepe vere

in mrazeča neizbežnost, ki je s ponikljanimi kavlji zamesarjena

v golo lobanjo planeta. v koži molka bivajo drobni ogrci strahu

in brencljajo kot mesarske muhe v plesnivi sokrvici minevanja.

groteskna lirika usihajočih čutil je le še farsa, ki kot pokvarjen

kronometer naveličano tiktaka in brni v zaodrju srčne aritmije.

3.

in le takrat, kadar v polnočnem vetru samevaš sanje živali,

se zaveš vseh metastaz ljubezni v svojih srhljivih vlakninah,

vseh utopij, razmazanih po prsteni pokrajini obraza; vsake

posamezne želje, ki je kdajkoli kakor grožnja obvisela nad

tvojim mirom in vseh kretenj, ki so ti z vek brisale kapljice

prezira. in le takrat zadišiš z belimi lici v milost odpuščanja.

Dani Bedrač