Jutro je kar zadovoljno,
nareže si tanke kose kruha,
tako so ga učili v šoli,
tako bo menda že prav.
In marmelada je sveža,
sredi vrta pa hlapec
naznanja, da je fontana že sita
in da bi jo rad prekopal.

Jutro mu počasi odkima,
odveže si jutranjo haljo
in hlapec se zgrudi
poleg dotične fontane.
To je bil vse načrt,
shema, ki ne more zgrešiti,
in rahel curek obudi hlapca,
da strese z glavo in vstane.

Načrt se vsevdilj ponavlja,
igra je imenitna,
žetoni se razdelijo
in avtobusi gredo.
Jutro s ploščatimi kamni
udarja po karoserijah
in vsi vedo, da je konec sveta
ali pa nekaj, kar spominja na to ...

Matej Krajnc