Ne reci nič
Svetlo ponjavo občasno razkolje.
Takrat ne vem ali se huduje nebo ali zemlja.
Nekdo je razpel morje dežnikov,
pisanih želja in napetih robov.
Stopim pod njihovo krošnjo.
Dnevno dozo nemira bi morala zajeziti.
Zdaj zdaj se bo reka, ki odnaša sedimente,
znova napojila - tako se napaja misel nate,
na prsi se mi nalaga,
da še težje diham.
Medtem ko pod dežniki lovim sapo,
nemočna, da bi si pod loke obrvi
pripela kapljo tvojega pogleda,
zadiši po čarobnih notah Ele Peroci.
Veter zapoje v tvojih laseh,
odnaša te, rožnatih kril,
dokler se ne zapre
zadnji dežnik.
Zavem se:
vse je drugače.
Dež ne pada enako,
nebo ne potrebuje zaščite
in zemlja, na kateri stojim,
so očala za mojo slepoto.
Jako lepo, Andrejka. Ritam, slika...Bravo!
lp
Jagoda
Tudi nič ne bom rekla......ker je rečeno :)
Lp
I.
Zelo so mi všeč tvoji dežniki!
LP, mcv
Hvala drage pesnice, veliko mi pomeni, da ste se našle v pesmi.
En svetel pisan dežnik si odprite in v lahke sanje poletite...
Andrejka
Zanimiv pogled na deževje in posebna nostalgija, v kateri je tudi Moj dežnik lahko balon, s katerim letimo nazaj, da bi ne bili samo v tem deževnem poletju ... misel spreminja svet. Čestitke,
Ana
Hvala za lepe misli,Ana
Lp A
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
- 11. 09. 2014 ob 12:40
- Prebrano 1103 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 583.93
- Število ocen: 17