Tik pred dežjem se priplazi
temno siva noč v ekstazi,
rahlo že zaspan, utrujen
gor s podstrešja slišim ton.
Kakšen šum, je le deževje
ali burje žvižg med drevje?
Hitro zdramim se in vstanem,
brž poškilim na balkon.

Nič. Le zunaj divje sence
skačejo od turbulence,
znotraj hiše pa v zidovje
jasno švigne bariton.
Na trenutke zvok je tišji,
koj nato spet glasen, višji,
med razločne takte ritma
sinkopira saksofon.

Srh in kurja polt na koži,
hladen zrak po veži kroži,
za stopniščem in z opaža
trpko voham nek ozon.
Ob pritisku na stikalo
v hipu je srce obstalo,
luč ne sveti, po teh žicah
več ne steče elektron.

Plaho vzpnem se na podstreho,
ustnico grizljam v uteho,
glasba čuje se močneje,
kot da trobi helikon.
Z nohtom praska igla nizka,
krempelj črne brazde stiska,
glej, s srhljivimi vrtljaji
glasno poje gramofon.

Zdaj ustrašim se pošteno,
kdo je tu pognal vreteno,
kdo je našel staro ploščo
in pretaknil gumb na ON?
Z roko sežem si v lasišče,
pod spreminja se v plesišče,
nekaj parov se že suče,
dviga tempo charleston.

In ob robu te elipse,
jezdeci apokalipse,
sama Smrt mi gre naproti,
kretnje ji kroji bonton.
Stegne kost namesto roke
in objame me čez boke,
vedno bolj močno drži in
hlastno grabi kot piton.

Vse vrti se, trese, škriplje,
vedno manj srce utriplje,
ob nevihti z gromi, bliski,
vedno tišji je ciklon.
Stokrat manjše je trpljenje,
ko poslavlja se življenje,
ob treh zjutraj zadnji ave
mi doni mrliški zvon.

ficra_zom