Pustil sem priprta vrata.

Dežju sem hotel pripovedovati

o otožnosti, o tej praznini duše.

A oblak je prav tako bil prazen;

teža tišine se je uprla na ramena

in gore niso nudile tolažbe.

Z vsakim dihom sem natrgal

tančico spokojnega trenutka,

z vsakim gibom sem okušal

bridko sveži zrak resnice.

Temni se. Dež je daleč

in megla se dvgiuje.

Je tam pri vratih švignil snop svetlobe

ali je bil to zgolj odsev prahu?

Žiga Lovšin - Lothlorien