Prišli so, da bi pokukali v votlino mojega očesa.
Se skrili tja in zmešali moje misli.
Prišli so, da bi preplezali skozi moj sluhovod
in zamašili usta;
razrezali moje glasilke.
Prišli so, da bi preverili kotno hitrost mojih zobnikov,
odmerili pH moje krvi.
Prišli so, da bi vijake zategnili,
pretegnili,
z(a)varili.
Prišli so, da bi amputirali mozeg,
stisnili kožo v zabojnik
za odpad.
Prišli so, da bi me raztelesili, -
a telesa ni bilo.
Pred njimi sem naredil grmado
in odletel tja med oblake.
(Nič zato, da je bila nevihta;
zabavno je vjugati med strelami in točo.)
Za tem znova in znova prihajajo, -
ampak moje telo NE potrebuje popravila!
Imenitna, sveža pesem, ki da misliti. Mene napelje na to, da smo si sami najboljša cenzura.
Lp
A
nadzemeljsko odlično :D
Lp, Senca
oooo hvala Andrejka in MalaSenca za tako lepa komentarja in razmišljanje o pesmi.
Lp,
Nobody
urednica
Poslano:
03. 09. 2014 ob 19:27
Spremenjeno:
03. 09. 2014 ob 19:28
Tudi meni je ta cenzura, ki tako fizično ponazarja ponotranjenost družbenega in zahtevanega všeč. Samo zadnji verz bi odstranila, naj vsak sam ugotavlja, kje je telo. No, razmisli.
Lp, Ana
Poslano:
03. 09. 2014 ob 19:38
Spremenjeno:
05. 09. 2014 ob 10:19
Hvala Ana za lep komentar in tvoje razmišljanje.
Delno se strinjam s teboj, vendar ga popolnoma ne bi izbrisal,...
Ne vem, a je mogoče že bolje če samo namesto verjetno dam mogoče oz. morda.
Ali pa je bolje, da ga povsem izbrišem?...
lp, Nobody
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nobody
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!