Simpatična pesem, le tretja kitica se malce zalomi v ritmu. Prebrala sem jo večkrat in vsakič se mi to zgodi. Poskusi malo premetati besede ali kakšno izpustiti, da bo gladko steklo.

Pa lep pozdrav

Andrejka 

Prilagam še prvotno verzijo 3. kitice za primerjavo:

Od oblaka do oblaka
vedno čakava na naslednjo postajo
v tistem, saj veš tistem,
tramvaju.

Feeling, to je tisto, kar bi me prepričalo. Vožnja s tramvajem ali vlakom mi vselej vzbudi posebno občutenje in zaznavanje. Zato po mojem, mora pesem še toliko bolj popeljati bralca v svet doživljanja te lepe izkušnje, mu odpirati pogled... podobe se morajo smiselno nizati ena v drugo.V tvojem primeru s teboj potujejo oblaki, ti pa se stiskaš v objem dragega ... in vsaka postaja pride prehitro. Sem stroga in sitna, kajne, mucamaca?

Lp in naj te ne potre. Dobro pišeš.

A

Ojla Andrejka! Nič me ne potre, brez skrbi, vsak dobronameren komentar je dobrodošel, saj se ob pisanju in ob branju komentarjev predvsem učimo in rasemo. Tako, da sem ti čisto hvaležna za tvoje besede.

Med pisanjem niti nisem imela pred očmi neke konkretne "zgodbe", kot je npr. vožnja s tramvajem, ampak bolj "izseke" skupnega časa, ki ga je lirski subjekt preživel v neki bližini ... Zato podobe niso nanizane kot izkušnja "skupne vožnje", ampak bolj kaotično: spomin tu, spomin tam ... in še to nehoten ... kot ko nas nekaj prešine, ne da bi si tega sploh želeli. Se pa strinjam s tabo, da lahko bralca to zmoti, sploh če si med branjem "v glavi" nariše pot dveh in lahko razumem tvojo pripombo, da bi lahko bile podobe potem bolj smiselno povezane in izrisane. Pesmi zdaj, take kot je, ne bom popravljala, si bom pa tvoj komentar vzela v svojo bisago za naprej in ga uporabila pri nadaljnjih poskusih "pesniških akvarelov" ;).

Res še enkrat hvala in veliko navdiha ti želim.

Lp, mm. :)