Tu sem
pripeta med vami, milijoni
na to drevo.
Zeleno rumena med pisanimi,
majhnimi in velikimi,
tiho šuštim in se
z glavo obrnjena navzdol
pirlagajam
nepredvidljivemu vremenu.
Tu bom,
če me bo kdo
slučajno iskal,
do dneva
ko me bo veter
vzel s seboj
in dvignil nad krošnjo,
takrat bom visoko
in bom vse,
kar sem kdaj želela biti;
iskra v njegovem očesu
svež vdih na žametnih ustnah,
gorkota njegovih dlani,
takrat bom najina zgodba,
preden bom nemo obležala
in se zlila s črnino.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Neni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!