..."ti pa si se smejala kot riba,

ki pozna višje načine," pa še je kar nekaj trpkih, ironičnih, humornih in dramatičnih domislic,

ah, ta "marš", na Dedinju sem služil v Titovi gardi, en teden smo bili na straži, en teden pa na razpolago za častne pozdrave na letališču, žel. postaji ali kje drugje, vmes pa smo vadili marš-iranja in dviganja pušk v pozdrav do onemoglosti, tako 18 mesecev, kot mirovnik in problematičen sin partizanskega očeta in oficirja sem bil v konfliktu interesov, na eni strani so me zanimali beatli, dolgi lasje in brada, na drugi strani pa mi je tata odločno prepovedal, saj se je kot borec luči fajtal tudi proti dolgolasim in bradatim četnikom, evo, to je bil eden od razlogov, čeprav sem imel roditelja ful rad, da popokam in grem stran, ja, "marš" je beseda, ki ne trpi ugovorov,

čestike.

Čelado na glavo pa dirigentski pletilki v roke. Radetzkega marš v čast Jima Morrisona in njegovega ojdipaliziranega odnosa z materjo generalico. V pesmi je mamo treba klatit dol z neba, pa pade ravno na otroka. Eh peh, pesem pa je dobra.

Čestitam,

Jupiter!

Ja, hvala vama. bom se malo še razpisal o Jimu, ki se v pesmih sprehaja z mojo mamo. 

Če gre verjeti kakššnemu humornemu kolumnistu,  je pa 'slovenska mama' poseben problem.

lp

Bomo spremljali nadaljevanje Jimove zgodbe:)

Ja, slovenska mat je že lep čas stalna tematika slovenskega leposlovja in dušeslovja. Fotr niti ne, nihče prav dosti ne piše o njem. Zdi se celo kronično odsoten v slavospevih družinski idili in slovenskemu življu. Npr. Kuharjevi Otroci samohranilke. Oče opraševalec, potem pa se za njim samo še pokadi. Slovenski literarni vrh je dober vir identifikacije s slovenskim narodom in osnovnima tvorcema narodne zavesti: hlapci, cankarjanska mati in figamož. LPJ.

ja, saj nimam nobenih zasnov za nove pesmi o mamajimu,  niti nimam o mamanorcih, najbrž pa bo še kaj. hotel pa sem nekaj reči o  Maršu in JM .

Jim s svojimi občutljivimi tipalkami in senzorji ni bil v skladu z vojaško vzgojo očeta admirala. predvidevam, da ga je zato sovražil, najbrž pa tudi mater.
pa je popokal, bral Freuda in ga  vdelal v The end.
mislim, da pri Morrisonu samem ni šlo za ojdipovski odnos, ampak za to, da je bil sit tiranije očeta, nasploh nerazumevanja familije, v kateri je bil tujec.
verjetno je z The endom nalašč hotel tudi zapečatit ne-odnos s starimi.
no, mi je pa zelo prav prišel celotni lirski osebek iz te pretresljive skladbe, da sem v Maršu lahko naslikal figamamo in sorodne odnosne labirinte.

lp

JM me je, po tvojih pesmih, zdaj prvič potegnil kot osebnost. V najstniških časih sem ga dojemala kot vokalni element skupine The Doors. Imam še njihov spraskani album Strange Days, gramofona pa ni več.

 V prvem komentarju tudi sama ne pišem, da gre za »Ojdipov« kompleks, temveč »ojdipaliziran« odnos – s tem sem hotela nakazati, da sem (v zvezi z The End) zasledila ugibanja o Jimovem ojdipovskem odnosu do bioloških staršev. Vsekakor je šlo v njegovem primeru za težke družinske odnose. »Ojdipalni« The End je slišati tudi v njegovi zadnji skladbi Riders on the Storm:

Riders on the storm
Riders on the storm
Into this house we're born
Into this world we're thrown
Like a dog without a bone
An actor out on loan
Riders on the storm

There's a killer on the road
His brain is squirmin' like a toad
Take a long holiday
Let your children play
If ya give this man a ride
Sweet family* will die
Killer on the road, yeah

 *Family je izraz, ki je v rokopisu JM, sicer pa se najdejo tudi z »memory«. Besedilo menda opisuje množičnega morilca, ampak v ozadju morilčeve zgodbe bi lahko govorili o nezdravi družinski dinamiki.

Morrisona življenjska zgodba je taka, da jo je (psihoanalitično) zlahka privleči do Ojdipovega kompleksa v The Endu. Nekaj frojdovskih nastavkov že sam omenjaš, poudarila bi Morrisonovo proklamirano odtujenost od družine oz. izjave, da je sirota, in številne pesmi, kjer opeva odtujenost »Strange days«, »People are strange«. Ojdipa nista vzgajala biološka starša, Ojdip velja za tipično mitološko siroto. V Ojdipovem kompleksu gre za niz nesporazumov zaradi »tujosti« in odtujenega primarnega odnosa med otrokom in obema staršema.  Ojdip ubije tujca, ki je pravzaprav njegov oče. Ojdip se poroči s tujko, ki je pravzaprav njegova mati. Zaradi neintegriranih duševnih vsebin Ojdip v tujcih ne »vidi« staršev.  (Ravno se mi vrti: My eyes have seen you, my eyes have seen you
Eyes have seen you let them photograph your soul
Memorize your alleys on an endless roll
Endless roll, endless roll, endless roll …)

Kakor jaz vidim:) JM, je verjetno res, da je trpel pod strogim, odsotnim, (večinoma mentalno) nasilnim, vzkipljivim očetom, ni pa se znal braniti in je jezo raje pogoltnil.  (V Davisovi biografiji je naveden podatek, da naj bi ga v sklopu vzgojnih ukrepov oče celo spolno zlorabil). Verjetno sta mu starša govorila, naj bo močan deček, to pa je v njem krepilo strah.  Tudi odnos z mamo je znal biti dokaj hladen, distanciran in sploh manipulativen. Npr. nekje berem, da je v moževi odsotnosti izvajala tako »očetovsko« (vzgojno-disciplinsko) kot materinsko vlogo. (BTW: težko pa najdem povezavo med nakazano osebnostjo matere v tvoji pesmi in Morrisonovo materjo)

Je pa zanimiva tvoja pesem, saj z besedo omenjaš samo mater, očeta pa ni nikjer - razen v vojaških referencah, sicer je odsoten. Ampak seveda je na prvi uč najprej opaziti samo (ne)vzgojne prijeme dečkove mame.

Zanimiv mi je tudi podatek (Patricia Butler), da Morrisonov oče »vsem medaljam navkljub« pravzaprav ni imel nobene avtoritete v družini. Da je bil »slabič«, ki ga je mama »kastrirala«. Torej je šlo v tej familji za nenavadno kombinacijo doživljanja avtoritete in odsotnosti le-te, željo po vzpostavljanju (vojaškega) reda in totalen kaos. Manipulacija. Nekaj takega se je potem dogajalo tudi v Morrisonovem življenju. Po eni strani kaotično življenje, s svojim (odštekanim) nastopom pa je znal manipulirati množico pod odrom. Tolk. LPJ.

ja, nenavadna divja narava. če bi imel več sreče s familijo, bi morda odživel kot Neil Young. sicer nisem študiral Jima, bil pa sem včasih rahlo obseden z Doorsi.

nekje v kleti se mi praši njegova biografija, ki pa sem jo le preletel. za domnevno zlorabo prej še nisem slišal. ja, svašta.


aja, nisem  ojdipovskega kompleksa omenil, da bi ti oporekal, le poudarit sem hotel kakšen lažnivec je bil - pač - nujna sestavina umetnika.
drugače sem do frojdanja praviloma rahlo zadržan.
ja on je bil tujec, ki ga niso prepoznali kot tujca, zato jim ni mogel biti blizu.

sam sebe je imel za politika ljubezni, kot je dejal. imel je sporočilo in misijo.  jaz v tej luči gledam njegovo manipulativnost, ki jo omenjaš - zmožnost, da je pogledal v kamero in dejal, da ljudi sovraži, zmerjanje publike.  to se mi sicer ne zdi podobno oz. preslikava tistega, kar je sam doživljal.

njegovo burkaštvo, maske, so bile najbrž obramba pred projekcijami in napačnim razumevanjem, ko je že bil vpet v medijsko mašinerijo.
bil je zgleden primer idiota - preden se je pognal v tek in se izrazil, so drugi že imeli sodbe in o njem vedeli več kot on sam.
v kakšne obrate se je lahko spravil, pa se lepo vidi v kakšni živi izvedbi When the music is over.

Oče v moji pesmi, ja, zdelo se mi je nepomembno za pesem samo oz. naj si ga vsak po svoje naslika. jaz sem si ga v domišljiji predstavljal kot jebivetra, ki je odšel pred merjenjem vmesnega časa in je potem mama znorela.
predstavljal pa sem si tudi, da se je najprej snelo mami,  pa fotr ni več zmogel in je potem podurhal.

ne laže le Jim, v tem je tista sorodnost, mami si pa res nista podobni, moral bi napisat da sem lahko naslikal Marš ... ne mame.
bi bila pa mama lahko podobna Ginsbergovi mami.

imel sem še več litanij v mislih, ampak zdaj pa imam občutek, da se mi tenstajo v bodoče pesmi. malo je trajalo. bil sem šef na pikniku, s Svitom sva bila na Triglavu in delila utopistične misli o svetu, Jim pa je malo nižje delal štalo.

lp

Glede na to da se pre-rajamo, ne glede kaj o tem kdo misli, se nenehno izmenjujemo v vlogah, od moških, do ženskih, nenehno smo drug drugemu starši, to pa straši mnoge, zavoljo naše nizke vednosti smo seveda zaščiteni z nevednostjo. Raznorazne teorije, ideologije in religije večplastno nakazujejo eno izhodišče, tega pa dojame izključno le posameznik, kar je navsezadnje tudi edino pošteno, dokopati se do zlate žile, pa je jako dolga light-nga...

Svit, kot sem ti že na Kredarici omenil, nisem kar poprek alergičen na vse.

v resnici sem nekakšen panteistični ateist. o bogu ne vem nič, zdi se mi povsem nedefinarana skrivnost, zato to besedo previdno uporabljam.

bi pa rekel, da  religije v izvoru morda  že imajo kakšna skupna izhodišča,  ideologije pa so najbrž  nekaj drugega.

no, preveč navdušen nisem ne nad Vatikanom ne nad stalinizmom, če poenostavim. se mi zdi, da je kar veliko stičnih točk. še link, ko je tema že zaplavala




lp

hehe, mene so nekateri duhovniki označili za "panteista", kar v eni meri tudi sem, ampak ne zgolj, ko sem nadgradil ateističen v-pogled sem pač "a" izpustil kot raketa, ki odvrže kontejner porabljenega goriva, da doseže predvideno krožnico.

O bogu pa vem le toliko kolikor vem o sebi.

Za video oglede pa nimam nastavitev.