Skoraj bi pozabil kaj sem iskal za tistimi vogali,

na dnu kozarcev in v očeh otrok. Tako, ko hodim

pod tujimi stolpnicami in iščem postanek

in srečanje z lastno senco.

Igram na svoje življenje in izgubljam.

Izgubljam čas in pot, in zrak ima okus po sadju.

Spominjam se tistih najnežnejših trenutkov.

Ko v kakofoniji prometa odložim knjigo,

zaprem vrata in se uležem na parket,

da bi bil bliže sveti trdnosti tal.

Gledam v luč in si želim še en košček smrti.

Želim še en kozarec vina in ramišljam kaj vse

sem že pozabil in kaj je bolj nesmiselno kot drugo.

Danes se odločim, da ne izberem ničesar.

Pogoltnem cmok v grlu in pritisnem repeat.

log