Hvala lijepa za sav trud, odvojeno vrijeme i meni značajne prijevode na slovenski jezik.

Čast mi je!

Srdačno vas pozdravljam:)

Mirko, vedno z veseljem : )

Izvoli še en prevod:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/105981/pjescani_sat

PEŠČENA URA

Melodija je zaspala in jambori

v zalivih molčijo

Zasukaj bok razgaljene čeri

iz žuborenja žejnih ustnic

se napij

Izpod in iznad pesmi

sope peščeni plamen

zardel od vzdihljajev

Melodija je zaspala in jambori molčijo

spni si lase v čop

da na tvojem vratu zaspijo metulji

maestral in školjke

Zdaj je čas da slečeva srajci

da izpod trepalnic

odpneš sončne žarke in  da se val

dvigne in lomi, da ponikneva

v morsko globino

da pogasiva žareče iskre v očeh

preden zadrhtiš

od šepeta končane igre

preden škrlatnim vrtnicam

ponudiva ustnice in vdahneva

čutni spokoj

preden mi roke zaspijo

izpod in iznad melodije

peščenih sipin

OTILIJA

prazni so prišli valovi odprli

vodene oči z glasom: kam je 

odšla otilija?

že zdavnaj smo jo prenehali iskati

najino prijateljstvo je magma

okamenina školjke v bučanju morja

ne kličemo je več

in ptice sleherno poletje

molčijo v šivih poldneva

ne zremo na travnata polja

iz katerih njena podoba

raste v bledico mojega obraza

ne kliče je več morje

z očesom vodenim z očesom modrim

le prikazni se z uhljem naslanjajo

na včeraj na jutri na davno

prazni prihajajo valovi

v samoti časa se učim

abecedo teorije o metafiziki

kako ji z meridiani srca

umivati kamnita lica

in vrezovati pesem v čeri

ČE NEKOČ

če nekoč

na drugem koncu sveta

veter iztrga najine neizpete pesmi

v junijski noči ko žubori poletje ...

če te nekoč preplavijo

ledena deževja spominov

na katerih sva se močila

ko si mi v očeh brala

da ne bom nikoli pozabil

tvojega obraza ne glasu ...

če se boš nekoč zagledala

v sledi ki so izdihnile

in v leta ki jih nisva spremljala skupaj

ko je odhajala najina melodija

mozart in je prazen kolodvor ostal

izza topolov

vem 

zadrhtel bo nežen dih

tvojih misli ki ga spet prebudi

muhasta usoda

toda življenje ni grenko če te

na daljnem prodju ljubijo

drage oči

s katerimi se dotikaš sozvezdja

zato nikoli ne vprašaj

odmolči in preslepi slepila

ki prihajajo z mojima inicialkama vrezanima

v bele zime in snegove

čez pregrinjalo nespečnosti

in ne vprašaj

ali so sarajevske noči še mlačne

(na razglednici so samo stolpi

in meglena obzorja mesta)

ko namesto šopka nabiram

vonj in šumenje listja

v prazni ladji Wilsonovega sprehajališča

in ko po asfaltu prši zlati prah spominjanja

raznašajoč misli

res ne vem

ali se od nekod vračam

ali se šele

pripravljam za odhod ...

Hvala ti Marko na prijevodu i što uvijek nađeš načina i volje da izdvojiš vrijeme za mene.

Lijep pozdrav!

Mirko, zdaj si res še lahko vzamem nekoliko časa tudi zate : ) 

Upam, da mi volje ne zmanjkalo nikoli, čeprav imam občutek, da si nekateri tega želijo.

Vračam pozdrave, Marko

PO PRVIH POMLADNIH DEŽEVJIH

Neznanokje obstanem,

Moji koraki pa nadaljujejo s hojo.

Slišim jih ob obali

In po mostu podaljšanem v mavrico.

Nad vodo nagnjenega me nekdo vpraša:

Zakaj od spodaj z umirjene gladine vame

Nepremično strmi moja podoba?

Morda pa je to le slika ptice.

Uokvirjena v gibe mojih rok

Me okamenelo, kakor izven časa

Opazuje z enim očesom, z drugim pa

Žrtev - svetlo ribico,

Ki za hip obstane kot  otrpla senca.

Mirno in dolgo molčim

Nad gladino polzeče vode

Od neznanokod

Se pomikam po mostu, se pomikam po pokrajini..

Ne vem kje je moja podoba.

Ne ptica.

Ne slišim svojih korakov ...

Spodaj so le gladke vodne žile,

Trave, ki se božajo objete

Kot duše, kot roke tistih, ki sem jih prebolel.

Zahvaljujem se, Marko.

Mirko, ni zakaj : )

Lp, Marko