OČE, HVALA TI (ZA ŠIBKA KRILA)
Prvič in obenem poslednjič sem poletel
in skupaj s soncem strmoglavil
v večno prikazen smaragdnega morja.
Oče, hvala ti za šibka krila,
ki niso zdržala mojega velikega ega,
ki niso zdržala mojih neuresničenih sanj,
ki niso zdržala nenadnega sunka vetra,
da me je iz opoja nebeških višav treščil
v penečo vrzel brezčutnih valov.
Ko sem kriknil, se nisi ozrl name,
in ko sem padal in padel,
ni nihče niti trznil z očesom.
Ne orač, ki je zapičil pogled med brazde,
ne njegov konj, ki mirno vleče ralo,
ne pastir, ki oprt na palico zre v svod,
ne njegove ovce, ki žulijo oskubljeno travo,
ne njegov pes, ki vdano sedi poleg njega,
ne ribič, ki strmi le v svoj zibajoč trnek,
ne ujeda, ki nepremično ždi na veji nad njim,
ne ptice, ki lebdijo v zraku pomladi,
ne možje na jadrnicah, ki so zatopljeni v delo,
ne glava mrliča, ki je skrita v grmovju.
Oče, prav nihče ne opazi,
da sem ujet v neskončnem utapljanju.
Sedaj, ko si se rešil mene,
svojega zadnjega tekmeca,
se boš sam utapljal
v delu in slavi
svojih kiparskih in arhitekturnih podvigov
in se ne boš zavedal,
da bo tvoja edina mojstrovina,
ki preživi tisočletja,
moj padec,
moja šibka krila,
ki bodo poletela v mit.
Zelo dobra pesem.
Malce moti nedoslednost v času:
Ko sem kriknil, se nisi ozrl name,
in ko sem padal in padel,
ni nihče niti trznil z očesom.
Ne orač, ki je zapičil pogled med brazde,
ne njegov konj, ki mirno vleče ralo,
ne pastir, ki oprt na palico zre v svod, ...
Lp,
Vesna.
.png "Jupiter! Silvana Orel Kos")
Poslano:
31. 07. 2014 ob 09:56
Spremenjeno:
03. 08. 2014 ob 04:41
Še en pogled na časovnost v Markovi pesmi. Z rabo (dovršnega) preteklika, (nedovršnega) sedanjika in prihodnjika je v pesmi zaobsežen ves časovni razpon zgodbe o padcu, ki je zapisana v večnost mitskega spomina.
... Oče, prav nihče ne opazi,
da sem ujet v neskončnem utapljanju.
Sedaj, ko si se rešil mene,
svojega poslednjega tekmeca,
se boš sam utapljal
v delu in slavi ...
Čas pesmi se pomika iz pretekle zgodbe, prek opazovanja konkretnega dogajanja v sedanjosti (v ozadju katerega poteka neskončno utapljanje) in se obrača v prihodnost, ki napoveduje očetov padec in sinov polet v mitsko večnost.
Pesem se po svoje dotika mitskega odnosa med očetom in sinom kot gonila razvoja in daje svež pogled na sublimirano preseganje lastne tragike.
Čestitam za slikovit prikaz odnosa do ustvarjalnosti,
Jupiter!
Časovnost me je zmotila le na citiranem začetku.
Lp,
Vesna.
Poslano:
31. 07. 2014 ob 12:44
Spremenjeno:
03. 08. 2014 ob 04:41
Svakoga dana...u svakom pogledu...
Navdušili sta me tvoji zadnji dve pesmi,
pozdravček,
majda
Hvala, Jupiter za čestitke, črtici in poglobljen komentar : )
Res je bil spet kriva podoba nizozemskega mojstra (oz. nekoga, ki je "kopiral" njegovo delo), ki slika metaforiko osebnega.
Vesna, vse je na pravem mestu oz. času : )
Majdika, me veseli : ) Upam, da kmalu tudi sama objaviš kaj lepega.
Lep pozdrav vsem skupaj, Marko : )
Poslano:
01. 08. 2014 ob 14:25
Spremenjeno:
03. 08. 2014 ob 04:41
Marči... :)...no, evo, pa bom eno :))))))
oooobjemmmm,
Majda
Majdika : )))
Vračam : )))
Poslano:
03. 08. 2014 ob 09:45
Spremenjeno:
03. 08. 2014 ob 11:02
Ok. LPJ!
Poslano:
04. 08. 2014 ob 17:49
Spremenjeno:
06. 08. 2014 ob 00:04
Marko, moj malo pozni komentar ampak moram reči in izreči le čudovito zelo lepo
in vse pohvale lepo bodi pa, pa M
Hvala, levčica : )
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
- 31. 07. 2014 ob 01:03
- Prebrano 1390 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 944.99
- Število ocen: 29