Brez črnih oblakov.

Brez korakov.

Tišina.

Tako svetla si

brez razpetega križa

in golih vej.

Brez vonja po vlažni prsti

upihuješ nemire.

Tako lepa

objemaš mladi brst

in gladiš obraz rumene cvetlice

ko nežno dihaš

in se zasanjano razvlečeš

med zametke jutranje zarje.

Med ostro travo seješ mah,

mušnicam dodajaš pike

ko le še soncu napišeš urnik.

Svetla živiš,

dokler te ne odžene prvi krik.

Oh, kako te pogrešam

tišina

ker molčiš.

Neni