Ujemi meglico izpod trepalnic,
vrni žarek zahajajočega sonca,
ne hodi predaleč, pred tabo stojim,
ko zrem ti v obličje, mi lice sivi.

Snemi očala, brez njih bo
bolj jasen pogled,
pod brezkrvno masko obraz ti rdi,
iz njega me gledajo prazne oči.

V duši se krha hrepenenje,
v mraku spomnim se dne,
ko je ogenj gasil ledeni strah,
na lica mi legla je senca.

Kot vetrov besnilo,
v deževju solz strohnele so vezi,
spletene iz upa neveščih rok,
z vlažno silo, v megli prezira odmeva.

Blaga sapa vedrine le rano globi,
ni počitka dokler se v žilah pretaka kri,
jarem spleta mi nebeški veter,
ko smrt na tehtnico utež namešča.

Nemirni duh z lučjo srce ogreje,
prijazen veter k soncu me odpelje,
še čilo je telo, iz ploskve leda plamen šviga,
pomaham smrti, ki me jezno gleda.

nena