Tako kot gledališče, tudi lutkarske predstave, le te še dosti bolj verno, kažejo resnico prejšnjih življenj. Seveda so mnenja o tem deljena, a to je pravzaprav vseeno, resnica je, le odkrije jo vsak na svoj način, kdaj, pa je seveda osebna zadeva. Lutkar recimo, lahko rabi roki in svojih deset prstov na katerih z nitkami povezano "igračo" premika in ji posodi svoj glas. Podobno je z mano, na vrvicah preteklih dejanj sem, ki vede ali ne, premikajo moja početja, to okličemo za "usodo", ki je deloma predvidena, vendar jo lahko spreminjam tako kot lastnosti, lahko se izboljšam ali pa tudi ne.

No, za videz je dobrodošla maska, ki je v gledališču nepogrešljiva, z njo se ščitim, kajti ni dobro, da nepoklicani vedo kdo v resnici sem ali kaj me tare. Življenje je sicer ena igra, a ima mnogo nadaljevanj...

Da, Svit, res je; življenje je nadaljevanka :-)