Začelo se je neke povsem običajne noči.

Ne ravo takšne kot je ta, so se pa oči tudi takrat

težko privajale na temo.

Vse do te noči nisem niti slutil,

da ima vsaka tema odtenke.

Prav tako kot ima svoje vsaka svetloba.

Le da so odtenki svetlobe

razpršeni v milijonih barv.

Odtenki teme so le plod uma,

z njimi se ne da ničesar obarvati

ne opisati.

Kljub razširjenemu prepričanju,

krokar sploh ni nočna ptica,

čeravno z videzom, pojavo in barvo

srhljivo spominja na noč.

V moji noči je bil krokar

le nehoten mimoidoči,

nemara popolnoma nepotreben,

razen kot osupljiva točka spominjanja.

Pojavil se je le enkrat, na začetku,

in potem povsem izginil iz zgodbe.

Naraščujoča plima prihajajoče polnoči

je bila skoraj neslišna, nezaznavna za vse,

razen za namernega, pozornega poslušalca,

pardon, čutilca,

ki je vse to pazljivo spremljal

iz neobičajnega zornega kota

večnega opazovalca dogajanja na nebu,

in veščega tolmača

njegovih dnevno - nočnih sprememb,

propadanj, dvigovanj in nihanj.

Zamolkla oseka odhajajoče polnoči

je pustila neizbrisno sled

na vsem, česar se je bila dotaknila ob odhodu

in na vsem kar je lahko sprejelo

ledeni mraz in mračno barvo noči.

Daleč, daleč je do svitanja,

tako časovno kot tudi dejansko in metaforično.

"Prah prahu, pepel pepelu",

je že stara floskula vernikov.

Nič ničemur, razum pa zavesti,

je mišljenje stoikov.

Življenje v čutnosti, smrt le kot

eden izmed opomnikov na minljivost,

je romantična predstava o obstoju.

Usodna povezanost delcev v vesolju,

seveda, ne obstaja.

Niti ena nebesa nimajo

ne ljubljencev

ne izrazitih zavržencev.

Prav tako kakor v vsakem breznu

obstajajo stopnice k svetlobi,

tudi v vseh nebesih obstajajo

vrtače, zalivi in razpoke.

In tako tudi v najvišjih, Sedmih nebesih.

V njih še posebej.

Daleč, daleč je od polnoči,

daleč je tudi do svitanja, še dlje je ...

Začelo se je neke običajne noči,

skoraj take kot je ta,

s krokarjem, črno ptico, v prehodu,

z odtenki teme,

s plimo, oseko,

s premišljevanji o življenju in smrti,

s prisluškovanjem spremembam na nebu,

z dvigovanjem, propadanjem, nihanjem.

Konca pa ni.

Marko Skok - Mezopotamsky