DO TEME
Objemaš senco sledi,
posušena kri se kot pajčevina
obeša na obrobe srca,
rana nič več ne krvavi.
Gledaš jo brez oči,
čutiš objem njenih moči.
Kot skala trdno te drži
v zakulisju noči.
Odstiraš meglice spominov,
k svetlobi bežiš,
senca preteklosti trga drobovje ,
po njej hrepeniš.
Odgovorov ni!
Osamljen boriš se s seboj,
oklepaš se senc in spominov na njo,
ostala bo v tebi do teme....
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nena
- 25. 07. 2014 ob 07:37
- Prebrano 589 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 178.08
- Število ocen: 5
