tisto kar se oglaša

je vprašanje, ki ga ne slišiš:
si znova del samote
ob ognjišču
in še vedno otožna

zaradi prazne klopi v zgodnjem večeru
in zaskrbljena
zaradi možnih brodolomov

če boš zrla dol po poti, ki jo je ustavil mrak 
boš videla večerno rdečino, objemi jo
s krikom galeba in z nežnimi spomini

če boš zaspala, bodo krila vetrca
oblikovala sliko – snel bom klobuk
strmel bom v nočne himere vzdolž poti
po kateri si odšla

in nad katero je ostalo 
mirno nebo
in ognjišče
nad katerim pajek 
izrisuje mrežo
z okamnelimi nitmi 
tišine

Jure Drljepan (JUR)