Nikoli nisem sanjal svojih sanj

Nikoli nisem sanjal svojih sanj.

Morda sem si izmislil svet, morda

se nemogoče upre mogočnosti sveta.

In vendar umiram, kot ponoči dan.

                                                                

Ker nočem molka, le tišino, pred očmi,

sem se naučil navznoter rasti. Imena

so vse bolj tiha v mojih mrzlih venah.

Želim samo, da se prihodnost ponovi.

 

Kar sem. Vse bolj sem prej in manj potem.

Podnevi črn in ponoči bel.

Kako bi se zaprtosti odprl?

 

Jaz pojem le, da vem, da nisem nem.

In se rodim, da bi ponovno umrl.

In umiram, da bi sploh lahko živel.

log

Ida Oz

Poslano:
18. 07. 2014 ob 20:32
Spremenjeno:
20. 07. 2014 ob 07:48

Gromoglasna misel: Vse bolj sem prej in manj potem. A ne morem samo njo izpostaviti, ker enako velja za celo pesem – kot celoto. Bravo!

lp  Ida Oz

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
21. 07. 2014 ob 00:55
Spremenjeno:
21. 07. 2014 ob 10:46

Prav res gromoglasna misel, kot pravi Ida Oz. Čeprav oblikovno sonet ni dovršen, prepriča s svojo izjemno svežo vsebino, z razmisleki in kontrasti ("da se prihodnost ponovi"), izvirno metaforiko (imena so vse bolj tiha v mojih mrzlih venah), oksimoroni (zaprtosti odprl) itd., ob tem pa izziva bralca k ponovnemu branju in premišljevanju. Čestitke!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

log
Napisal/a: log

Pesmi

  • 18. 07. 2014 ob 15:47
  • Prebrano 939 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 495.3
  • Število ocen: 14

Zastavica