Nikoli nisem sanjal svojih sanj.
Morda sem si izmislil svet, morda
se nemogoče upre mogočnosti sveta.
In vendar umiram, kot ponoči dan.
Ker nočem molka, le tišino, pred očmi,
sem se naučil navznoter rasti. Imena
so vse bolj tiha v mojih mrzlih venah.
Želim samo, da se prihodnost ponovi.
Kar sem. Vse bolj sem prej in manj potem.
Podnevi črn in ponoči bel.
Kako bi se zaprtosti odprl?
Jaz pojem le, da vem, da nisem nem.
In se rodim, da bi ponovno umrl.
In umiram, da bi sploh lahko živel.
Poslano:
18. 07. 2014 ob 20:32
Spremenjeno:
20. 07. 2014 ob 07:48
Gromoglasna misel: Vse bolj sem prej in manj potem. A ne morem samo njo izpostaviti, ker enako velja za celo pesem – kot celoto. Bravo!
lp Ida Oz
Poslano:
21. 07. 2014 ob 00:55
Spremenjeno:
21. 07. 2014 ob 10:46
Prav res gromoglasna misel, kot pravi Ida Oz. Čeprav oblikovno sonet ni dovršen, prepriča s svojo izjemno svežo vsebino, z razmisleki in kontrasti ("da se prihodnost ponovi"), izvirno metaforiko (imena so vse bolj tiha v mojih mrzlih venah), oksimoroni (zaprtosti odprl) itd., ob tem pa izziva bralca k ponovnemu branju in premišljevanju. Čestitke!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: log
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!