Haibun (na planini)
Nebo nad vršaci parajo bliski. Planino stresa bobnenje. Sunkovit veter se divje zaganja v pritlikave krošnje. Skozi odprta vrata hladno diha v notranjost koče.
Na okna potrkajo prve kaplje.
Ob nogo se mi podrgne tigrast maček. Zaupljivo pogleduje navzgor. Potem skoči. Pristane mi v naročju. Tam leže in zadovoljno prede. S kremplji prebada gosto tkanino pohodniških hlač.
Nevihta pojenjuje. Dež mehko šumi. Daleč na severu zateglo pokrehava grom.
Za grebenom se oglaša kravji zvonec.
spolzka strmina
s sedežnico se vozi
julijska megla
urednica
Poslano:
24. 07. 2014 ob 10:10
Spremenjeno:
24. 07. 2014 ob 10:10
Lep haibun. V proznem sledimo občuteni, a realni sliki nevihte, v katero se prikrade tolažeča bližina živalice, ki nudi odmik od strahu pred neurjem.
Priključen haiku neodvisno, pa vedar vpeto prinaša okvir dogodka (časovno in krajevno)
Lp, lidija
Hvala, Lidja!
Ne maram neviht, že doma mi je mučno. Maček, ja bil je faca (očitno je čutil, da mi paša).
Ko sem potem "videla" haiku sem si rekla: "Dobro, vrača se ti smisel za humor ;))))."
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
- 16. 07. 2014 ob 22:01
- Prebrano 1224 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 801.7
- Število ocen: 21