Forum
- Datum objave:
20. 10. 2013 ob 22:27 - Spremljaj
- Število komentarjev: 95
- Piše: Aleksandra Kocmut - Kerstin
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 14076 krat
DOTIK BESED
Pozdravljeni,
odpiram temo, sorodno temi Danes se me je dotaknila beseda, v kateri pa objavljamo samo BESEDE. :) Torej tema brez multimedijskih prispevkov.
Prejšnja tema pa naj še vedno gosti vse po vrsti: besede, filmčke, slike ...
In dodajam letnemu času primeren dotik besed:
Jesen čez gmajne je škrlat razlila,
iz sivih krošenj stresajo se sanje.
(ADISA: KLIC OKTOBRA)
Dajem vtis, da sem močan, da je z menoj vse v najlepšem redu in se imam čudovito tako navzven kot navznoter; da sem samozavesten in hladnokrven, da so moje vode mirne; da nadzorujem vse in ne potrebujem nikogar. A ne verjemi tega. Prosim te, ne verjemi.
Lahkotno kramljam s teboj v blagem tonu površinskega klepeta. Povem ti vse in pravzaprav nič - nič od tistega kar joče v meni. Ko torej izvajam svojo rutino, naj te ne preslepijo moje besede. Pozorno prisluhni, prosim, in poskusi slišati, česar ne izrečem…kar bi rad rekel…kar bi moral reči, da bi preživel, a ne morem reči. Ne maram skrivanja. Res ne. Ne maram plehkih igric, ki jih igram.
Želim si biti iskren in spontan, a moraš mi pomagati. Pomagaj mi tako, da mi podaš roko, čeprav se zdi, da je to zadnje, kar si želim ali potrebujem. Vsakič, ko si prijazen in blag in me spodbujaš, vsakič, ko skušaš razumeti, ker ti je mar, mojemu srcu poženejo krila. Majhna krila. Zelo šibka krila, a so le krila. Zmogel bi, če bi bil tenkočuten do mene , če bi čutil z menoj in me razumel. Lahko mi vdahneš življenje. Ne bo lahko zate. Dolgo prepričevanje o ničvrednosti zgradi visoke zidove. Toda ljubezen je močnejša od debelih zidov in v njej se skriva upanje zame. Prosim te, poskusi podreti te zidove z močnimi, a blagimi rokami, kajti otrok je zelo občutljiv - in jaz sem otrok…
Kdo sem, se morda sprašuješ. Sem nekdo, ki ga dobro poznaš. Kajti jaz sem vsakdo, vsak moški, vsaka ženska, vsak otrok…vsakdo, ki ga srečaš.
Za kaj je sploh umetnost, se je menda vprašal že Nietzsche, če ne zato, da bi človek ne umrl od resnice.
Marjan Rožanc – Roman o knjigah str. 79
Z vsako pesmijo me je manj
Spraskam se v pesem.Počasi. Kos za kosom.
Bolečina je pekoča, a sladka.
Črna kri brizga iz verzov
Pod nohti žari moje meso.
Z vsako pesmijo me je manj.
Pride čas, ko se postrgam vsega.
Brez kože bom, brez oči,
brez krvi in žil,
brez mesa, brez kosti.
Brez srca.
Takrat bom najbolj popoln.
Neumen je človek, ki ne zna napraviti izvirne napake, temveč ponavlja tuje.
Stanislav Šimic
Za velikega človeka ni nihče majhen, za majhnega človeka so vsi manjši od njega.
Vir: @isidorabjelica Twitter
Poslano:
10. 11. 2014 ob 15:57
Spremenjeno:
22. 11. 2014 ob 09:29
WHO YOU ARE
I am a small poem
on a page with room
for another.
Share with me
this white field,
wide as an acre
of snow, clear
but for these tiny
markings like the
steps of birds.
Come. Now.
This is the trough
of the wave the seconds
after lightning,
thin slice of silence
as music ends,
the freeze
before melting.
Lie down beside me.
Make angels.
Make devils.
Make who you are.
To je pesem iz filma Words and Pictures (rež. Fred Schepisi, igrata Clive Owen in Juliette Binoche). Malo pred polovico filma jo Juliette prebere, v odjavni špici pa je tudi zapeta - prelepo. Celoten film je oltar umetnosti, ne privzdignjen, ampak jo predstavlja kot tisti osnovni gradnik, ki ga potrebujemo vsi zase, za svojo dušo, bit, kakor pač to že poimenujemo. Oba junaka se hkrati borita za svoj obstoj, ona proti bolezni, on proti alkoholizmu. Film, ki me je živo spomnil, zakaj imam tako zelo rada umetnost, poezijo, besede.
(iz zbirke Cuerpo plural, Ljubljana: Škuc, 2014)
(neznan avtor, interner)
Poslano:
21. 11. 2014 ob 21:02
Spremenjeno:
14. 02. 2015 ob 22:59
"Treba bo zavihati rokave, počistiti s preteklostjo, pokopati zamere, vzpostaviti bratstvo med narodi, končati vojne, nahraniti lačne, revnim omogočiti dostojno življenje, izgraditi domove, bolnim zagotoviti zdravljenje, vsakomur nuditi primerno izobrazbo..."
DJ
Poslano:
22. 11. 2014 ob 12:53
Spremenjeno:
22. 11. 2014 ob 12:53
Andrej Žigon JESEN
Pozno popoldne
sem zašel s poti
in zaspal v travi.
Zbudilo me je listje
na obrazu,
krhko,
kakor izgorele solze,
živo,
kakor od jeseni.
Nisem vedel,
da znajo oblaki mrmrati
srnam tako poželjivo.
Bila je jesen...
( iz zbirke Zeleni oblaki)
Bolečina
»Prepričan sem, da najdemo nekaj užitka, ki ni majhen, prav v nesrečah in bolečinah drugih. «
Edmund Burke
(prepisano z interneta)
"Ne moreš zavidati in biti srečen obenem." Frank Tyger
Če smem dodati še svoje mnenje: tale Tygerjeva misel negira Burkovo. Torej: kdor zavida in kdor se naslaja nad bolečinami drugih, srečen - ni.
Burkova trditev je vendarle resnična, saj - tako se zdi - večina ljudi ne pozna empatije oz. so jo v sebi zadušili.
Obe trditvi sta resnični za določen procent ljudi. Sama bi dodala, da me bolj skrbi brezbrižnost, ki je v resnici vse večja.
empatija je pri nekaterih ljudeh zelo razvita, problem je dojemanje! ...
Komentiranje je zaprto!