Forum

Aleksandra Kocmut, Kerstin

Prvi virtualni večer v letošnji sezoni smo začeli z gostjo Aleksandro Kocmut - Kerstin, ki jo na Pesem si od 2008 poznamo kot urednico. H klepetu sem jo povabila, ker sta pravkar izšli dve njeni knjigi - romana: Čisto sam na svetu (Modrijan, Ljubljana) in Pripeta s krvjo (Literarni val). Aleksandra od ranega otroštva pluje po pesniških vodah (Moje kitice, 1990, Zaskorjena, ZRU 2009 ter Kolomon bukve, ZRU 2011), kot odrasla pa se je lotila tudi otroške literature (Na otoku Puklmec, Kometek Raketek in Sončeva darila, Andraž spozna knjižnega molja, Škrat Packopat, Galja Nalja), aforizmov (zbirka Pohujšanje odpade; vsako soboto Limonca v Večeru) in romanov (poleg zadnjih dveh še Trije razlogi - MIŠ 2009 in Jedci rži - Modrijan 2012). Je tudi avtorica slovnične uspešnice Pravipis (Modrijan, 2012). Z Aleksandro sva prekrižarili njen ustvarjalni svet in opus, se pomenili o pesnjenju, ustvarjalnosti, pravopisu in še čem. 

 
 1 2 3 > 

Ana Porenta

urednica

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:03
Spremenjeno:
15. 10. 2013 ob 20:18

Aleksandra Kocmut, ki te vsi tu kličemo kar Kerstin, pozdravljena v prvem virtualnem večeru nove sezone. Vesela sem, da boš tu, na Pesem.si. To pa zato, ker v tem izjemno plodnem ustvarjalnem obdobju najbrž težko najdeš čas, da si na toliko koncih in krajih. Že v napovedniku omenjamo zadnje najpomembnejše izide tvojih knjig. Vendar bi rada začela najin pogovor pri tvojih začetkih.

Zanima me prebujanje tvoje potrebe po pisanju, kdaj in v kakšnem vrstnem redu se ti je zgodilo (je bila prej poezija, proza?) Kaj se ti zdi pomembno za pisanje poezije in kaj za pisanje romana? Kako se ti dve zvrsti razlikujeta? Kako ju ti vidiš?


Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:06
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:12

Potreba po pisanju pesmi se je pri meni pojavila že tako zgodaj (pri štirih letih - eno od teh sem danes objavila na portalu: http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/86858/srcek ), da se resnično ne spominjam, kaj jo je – če sploh konkretno kaj – spodbudilo. Sklepam pa lahko, da so pri tem nekaj vloge igrali geni (tudi mama je v mlajših letih občasno pisala verze), še več pa okolje oziroma način življenja, v katerem so bile knjige, literatura, pogovori … zelo pomembni. Mama zna ogromno pesmi na pamet, od otroških do Prešerna, Aškerca itd., in to sem že kot malčica rada poslušala pa se tudi naučila na pamet, kar tako, ob poslušanju. – S prozo je bilo drugače. Spise sem sicer vedno rada pisala; v srednji šoli sem občasno prebrala snopič Anteninih Ljubezenskih zgodb in marsikdaj pomislila: pa saj nekaj takega bi lahko tudi jaz napisala. Ali celo boljšega. In tako sem poskusila in kmalu kar uspešno objavljala v tej reviji. Zgodbe so postajale vse daljše, se levile v (kratke) romane … Šele po rojstvu otrok pa sem si iskreno zaželela napisati »pravi« roman, torej ne le zgodbe, ki malce zbezlja iz predvidenega okvira števila znakov.

 

Za pisanje poezije je po mojem zelo pomembna intuicija, to, da se znaš prepustiti trenutku, čustvu, da se znaš odpreti (pa čeprav le samemu sebi), da si upaš brskati po sebi in po svojem okolju, da znaš pretvoriti osnovna dojemanja in izkušnje v nekaj, kar ne zamejuje, temveč odpira … tebe in bralca.

Pri pisanju romanov je potreben »zicleder«, čisto preprosto: priden moraš biti, garati. Zelo na široko in hkrati podrobno razmišljati. Pri romanu gre za konstrukcijo fabule, za izrisavanje likov. Ne moreš napisati: ta je tak in tak. To je na ravni spisov in pogrošnega branja. Like moraš izgraditi skozi dogajanje in njihov notranji svet. Paziti moraš na koherenco besedila, na trdnost in prepričljivost same zgodbe. Pogosto je pisanje romana naporno, skozi določene dele se je že skorajda zoprno prebijati … A vendar se zgodi tudi tisti krasen občutek – pri poeziji ga ne poznam – ko lastnega junaka/junakinjo začutiš, spoznaš skoraj kot živo osebo, kot recimo najboljšega prijatelja (ali najhujšega sovražnika J), nekoga, ki prav zares postaja, ki prav zares že JE. Takrat se tudi rado zgodi, da kar on/ona vzame vajeti v roke in se lahko osnovna zgodba še zelo spremeni.

 

O tem in drugih dilemah, težavah in radostih pisanja romanov med drugim govori moj predzadnji roman Pripeta s krvjo. O »slavi«, ki lahko hitro prinese več slabega kot dobrega. O pritiskih in tudi negativnih učinkih v javnosti, o absurdnih obtožbah, kakršnim smo včasih priča (spomnimo se, kako je policija nameravala tožiti Vojnovića in njegove Čefurje), ter o dvomih samega avtorja pa o priklicu likov in tehniki zastavljanja zgodbe. V romanu je celo poglavje, ki ga je eden od bralcev duhovito imenoval »tečaj kako napisati knjigo in z njo obogateti«.

 

Po svoje raje pišem poezijo. Prav udobno domača je, kot star, mehak in razvlečen »šlafrok« (halja), v katerem si lahko privoščim vse. Poleg tega je načeloma hitro konec, torej ni treba ure in ure sedeti za ekranom in pisati in preverjati in brati po dvajset, trideset strani, da spet »padeš not«, kot se rado zgodi pri pisanju romana.

 

Vendar so zgodbe, ki niso za v poezijo; ki hočejo biti pripovedovane. Užitek jih je začeti pisati … Takrat, ko je še vse odprto, ko suspenz šele čaka, da se bo začel razvijati. Potem je vedno teže, vedno več mora biti zraven racia in vedno manj emocije.

Zastavica

Lucija Lotus Mlinarič

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:12

Naj bo večer dober, voščim tudi jaz. :)

Nadalje sprašujem, morda nekoliko nenavadno, kako se počutiš kot del pesemsija? Ali pa drugače: kaj ti pomenijo ta naša virtualna druženja, stiki s poezijo toliko ustvarjalcev, pa tudi s prevodi ipd.? Če obrnem še nekoliko drugače - kaj ti daje Pesem si in kaj, čutiš/meniš, daješ ti nam? :)

Vse lepo,

Lucija

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:12
Spremenjeno:
15. 10. 2013 ob 20:14

Poezija, stvar duše in srca, proza, stvar razuma, in vendar mora biti v vseh vse troje, v primerni mešanici (ki jo mora izumiti vsak avtor sam). Zelo blizu mi je tvoje razmišljanje. 

Poleg literature za odrasle pišeš tudi otroške zgodbe in pesmi ... pisanje za otroke se mi zdi ena najtežjih zvrsti. Ohranjati ravnovesje med otroškim svetom in načinom dojemanja iz odrasle perspektive, ki ne sme zasenčiti otroka. Se je pri tebi pojavilo s tem, ko si pripovedovala / si izmišljala zgodbe za svoja otroka? 

Kaj pa se tebi zdi pomembna prvina pisanja za otroke, kaj to pisanje ločuje od drugih?

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:17
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:12

Lucija, pozdrav tebi - in seveda vsem, ki se nocoj družite z menoj tule!

Vesela sem, da sem del pesem si, ker je tu veliko ljudi, ki so jim ljube iste/enake/podobne stvari kot meni in ker se lahko človek tu ves čas uči, se razvija, zori. To in še več mi daje portal - in upam, da tudi sama prispevam k temu, da vsi skupaj postajamo boljši. :) Pa naj gre za poezijo, za jezik, za odnose ...

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:19
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:12

Ana,

prve pravljice, Na otoku Puklmec, so nastajale v meni »kar tako«, otroka sta prispevala le kakšen motiv (npr. motiv pikapolonice brez pik – polonice). Prav Lotte (tisti, ki ste že prebrali Pripeto s krvjo, veste, kdo je to J) je bila tista, ki me je spodbudila, naj jih napišem. Preostale pravljice so večinoma res nastale tako, da sta me otroka prosila: »Mama, povej pravljico o planetih … o škratu, ki ves čas packa …«

 

Pisanje za otroke je zelo zahtevno. Vsako pisanje je zahtevno, a tu vedno posebej poudarjam to zahtevnost zato, ker opažam, da mnogo ljudi misli, da je pravljice zelo lahko pisati. Moja izkušnja je, da je dobro pravljico teže napisati kot dober roman, dobro pesem. Seveda je odvisno tudi od tega, kaj ti bolj »leži«. Pri pravljici se moraš mnogo bolj kot sicer vživeti v bralca. Paziti je treba na izbiro besedišča, na skladenjske strukture (da niso prezapletene), se izogibati pretiranim opisom/orisom (in pri pravljici je to hitro pretirano: običajno po dveh stavkih »pademo« v pretiravanje), zastranitvam, mašilom. V razmeroma kratek tekst moraš spraviti zgodbo, sporočilo (lahko tudi »nauk«, čeprav ga sama nimam za obvezni del pravljice), dogajanje, napetost, vse skupaj mora biti logično, razumljivo na vseh ravneh, predvsem pa trdno povezano. Če npr. na začetku napišeš (bom dala zelo banalen primer), da ima Miha zelo rad palačinke, se mora s temi palačinkami potem nekaj zgoditi – sicer si naredil le nesmiselno zastranitev, zavajal bralca in po nepotrebnem daljšal besedilo.

Zastavica

Gregor Grešak

skrbnik

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:20
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:12

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:25
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:12

Meni se tudi zdi, da nauk pravzaprav ne sodi v pravljico, da pravljica lahko sama po sebi, s svojo vsebino, strukturo, liki, daje nekakšen zgled ravnanja, še vedno imamo radi, da dobro in plemenito zmaga in da je tisto slabo na nek način razkrinkano ... Pravzaprav mi gre nauk, če je očiten, na (bralske) živce ;) 

Meni je bila še posebej všeč tvoja pesniška slikanica Škrat Packopat, ker je igriva, duhovita, ker vabi otroka k soustvarjanju knjige, ob tem, da mu nekdo prebere pesem, lahko pobarva slike po svoji zamisli in še veliko več ...

Poznamo te tudi kot lektorico, pri ZRU ni izšla knjiga, da je ne bi ti prebrala in popravila slovničnih napak, pogosto pa z vprašanji tudi ostrila občutek za pomene, ki so bili nerodni ipd. Svoje lektorsko delo, ki ga je ogromno (doslej si lektorirala in/ali uredila že okoli dvesto knjig), si nadgradila s Pravipisom, ki je izšel 2012 in postal prava uspešnica. Meni se zdi predvsem drugačen, ker je življenjski, pregleden in uporaben. Čemu ti pripisuješ uspeh? (ali imaš kako povratno informacijo?)  

Zastavica

Ida  Semenič- adisa

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:26
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:09

Pozdravljena Kerstin,

v čast in ponos  mi je, da te poznam.Občudujem tvojo ljubezen do pisanja, tvojo vztrajnost in talent, ki ti je bil položen že v zibelko  in si ga odkrila zelo zgodaj, dokaz je pesmica Srček.:) Hvala ti za vse, kar si storila zame, brez tebe ne bi bilo mojih dveh pesniških zbirk in škoda, da nisi bližje, da bi me malo brcnila spet k pisanju::))).Zanima pa me, kdaj se boš ti naspala, cele noči ti gori lučka na računalniku, pazi se, da prehitro ne pregorita, to mislim čisto resno!!! Uživaj v pisanju še naprej in veliko uspehov ti želim, super si, čestitam še 1x in  prijeten večer s pesem.si.

Lp, adisa


Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:28
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:12

Prav temu, kar si naštela. Pravipis ni zbirka pravil, ki so tu in tam podprta s kakšnim (preprostim) primerom; prav to moti mnoge uporabnike strokovne literature, ki morajo obvladati tudi »finese« jezika: moti jih, da v iskanju odgovora, npr. ali nekje pišemo vejico ali ne, naletijo na kopico (komajda razumljivih) pravil, ki so podprta, če so, s tistimi najpreprostejšimi primeri, pri katerih vejica sploh ni vprašljiva. Pravipis izhaja iz obratne perspektive: loteva se tistih zahtevnejših primerov, kakršni se radi pojavljajo v raznovrstnih besedilih, njihovih rešitev pa pogosto ne najdemo v jezikovnih priročnikih in strokovni literaturi, zlasti pa ne na enem mestu; in na podlagi rešitve teh primerov (t. i. kavljev) potem poda pravilo na preprost način, s poenostavljenimi izrazi, da si ga uporabnik laže zapomni.

 

Mislim, da k priljubljenosti Pravipisa pripomorejo tudi – po odzivih sodeč – humorni naslovi poglavij (npr. Na zeleno vejico, Čar dvojine, Sladkost preobilja); posebno vrednost pa mu dajejo tudi pojasnila v zadnjem delu, kako uporabljati elektronski SSKJ in e-pravopis. Ti napotki pripomorejo k temu, da nekaj, za kar ste prej porabili po deset in več minut, najdete v par sekundah – ali pa celo najdete nekaj, česar se sicer sploh ne bi lotevali iskati v slovarju, ker bi predvidevali, da bi vam vzelo ure in ure časa (npr. kakšen frazem, sopomenko, rimo itd.).

 

Mislim pa, da gre pri uspehu te knjige tudi za to, da so stvari končno sploh razložene (na preprost način). Ena od spodbud, da sem jo napisala, je bila prav ta: da so mi ljudje, ki se obračajo k meni po pomoč ob jezikovnih kavljih, pogosto napisali: Končno si mi razložila tako, da razumem, doslej so mi slovenisti/lektorji pač rekli: tako je in pika.


Zastavica

Gregor Grešak

skrbnik

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:29
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:12

Zastavica

Lea199

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:30
Spremenjeno:
15. 10. 2013 ob 20:35

Dober večer, tebi Kerstin 

in vsem, ki ste zbrani pri tem klepetu.

Kot je moja navada, zamujam ;) 

Trenutno tudi vprašanja zate nimam, verjamem, da bom čez nekaj časa želela marsikaj prebrati, izvedeti.

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:34
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:09

Pozdravček, Adisa, in hvala! Tudi jaz si želim, da bi se tudi v živo lahko večkrat videli - tem za pogovore nama ne more zmanjkati!

Naslov nekega ameriškega filma je "Spal bom, ko bom mrtev". Sicer v njem igra glavno vlogo Clive Owen, ne jaz ... :) Dokler pišem - ustvarjam - ponoči, ponoči ne bom spala; in hkrati seveda tudi delam ponoči, ko je edini čas, da je pri naši hiši mir in tišina. Ker je treba zjutraj poskrbeti, da otroka gresta v šolo urejena in sita (sama kar ne bi zajtrkovala), enostavno bedim do osme ure, ko gresta od doma. Ni prav, ker mi večno manjka spanec, sploh spanec "v kosu", ne pa štiri ure dopoldne pa tri ure ponoči (ko me včasih preprosto kar "pobere" zraven otrok).

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:36

Kot lektorica, prevajalka in urednica (ne le kot avtorica), si vpeta v izhajanje knjig. Zato se mi zdi vprašanje o tem, kakšen se ti zdi pomen avtorja / prevajalca / lektorja / urednika za izdajo dobre knjige? kot nalašč zate.

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:37
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:09

Lea, tudi tebi dober večer!

Naj povem, da je Lea ena mojih najbolj zvestih bralk - ima večino (ali morda celo vse?) mojih knjig, vedno mi kaj napiše - svoje mnenje, odziv otrok na slikanice, celo slike pošlje ... To je eden najlepših feedbackov, ki jih lahko avtor (seveda če avtor ni tiste sorte, ki z bralci ne želi komunicirati drugače kot s "piedestala") dobi!

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:41
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:12

Za dobro, kakovostno knjigo je nujno sodelovanje vseh naštetih. Urednik bi moral biti sposoben besedilo uredniško prečistiti, predlagati popravke, izpuste, dodatke, obliko, in v sodelovanju z avtorjem (ali prevajalcem) vse to opraviti, potem pa naj stvar pride k lektorju. Ta bo poskrbel za kakovostno jezikovno plat in morda opazil še kakšen bolj uredniški problem, na katerega bo opozoril. Če je avtor nevešč jezika, bo morda treba dele povedi ali kar cele povedi »na novo napisati«, vsaj tu in tam. V tem pogledu je podobno kot pri nas na portalu: zrel avtor ali pa tisti, ki se zaveda svojih prednosti in svojih omejitev in se je pripravljen učiti, bo sprejel popravke ali celo predlagal še kakšno izvirnejšo ali boljšo rešitev, saj sam (naj bi!) najbolj čuti, kaj in kako je želel izraziti. Prav tako je pri prevodih: jezik izvirnika je namreč zelo zavajajoč, kot prevajalec padeš vanj in ne zaznavaš več dobesednih prevodov, ki jih nizaš, tako da hitro nastane »slangleščina« (npr. narediti kavo – make coffee, imeti pogovor – have a talk), ali podležeš skladenjski strukturi in besednemu redu tujega jezika – in to potem sam zelo težko prepoznaš, ker si »obremenjen« z izvirnikom. Lektor mora tu imeti odločilno vlogo (in je biti sposoben), saj prav on bere neobremenjeno, bere dejansko ne le kot strokovni delavec, ampak tudi kot »navadni« bralec. V idealnih okoliščinah lektor dovolj obvlada jezik izvirnika, da si lahko z njim pomaga, ko naleti na »čuden« slovenski prevedek, npr., da je nekdo, ki umira, »kupil kmetijo«; čeprav je to v resnici naloga prevajalca, da namreč za tuje frazeme poišče slovenske ustreznice.

 

Žal se avtor (ali prevajalec) ne more zanesti, da bo pri vseh naših založbah naletel na tako delovno ekipo, ki bi prispevala, da bo njegovo delo res kakovostno (pri čemer igrata pomembno vlogo tudi oblikovalec in prelamljalec) obdelano in urejeno. Nekatere založbe nimajo urednikov, ki bi dejansko izvajali pravo uredniško delo. Nekatere založbe sploh nimajo urednikov!

 

Ob tem moram nujno omeniti še samozaložbo (in izdajanje preko založb tipa »tisk po naročilu«). Če nimate sami dostopa do ljudi, ki preverjeno obvladajo vse naštete poklice in ki jih boste pritegnili k »obdelavi« svoje knjige, si s samozaložbo delate medvedjo uslugo. Ko bo tako knjigo odprl lektor ali pa nekdo, ki pač malce nadpovprečno obvlada slovenščino, bo zelo hitro opazil manjkajoče vejice, črke, zatipke … Urednik bo opazil nedodelanost členjenja besedila na poglavja ali sklope, manjkajočo koherenco na ravni strukture in vsebine itd. Oblikovalec se bo zgrozil nad prelomom, v katerem npr. ne bo nobene deljene besede, bodo pa zato med besedami nenavadno veliki in neenakomerni presledki ali pa bodo besede tako nagnetene, kot da se že skoraj držijo skupaj. In tudi »navaden bralec« bo opazil! Opazil bo zatipke, pa čeprav ni slovenist. Opazil bo, da je nekaj tam »kar tako«, brez poante, smisla, povezave, pa čeprav ni urednik. Opazil bo, da mora knjigi lomiti hrbet, da vidi konec in začetek vrstic, čeprav ni oblikovalec.

 

Ko pogledamo, kaj zanima ljudi, ki bi radi (prvič) izdali knjigo, vidimo žalostno sliko. Zanima jih, kako »dobiti« založnika, koliko stane samozaložba, koliko se da s knjigo zaslužiti. To je tako, kot bi hoteli začeti zidati hišo in bi kupovali gradbeno zemljišče, pri tem pa bi vas zanimalo, kakšne slike naj obesite v bodočo dnevno sobo in ali na balkon posaditi pelargonije ali sulfinije.

Ena najhujših jezikovnih katastrof, kar smo jih kdaj videli v obliki (sicer elektronske) knjige, je tu: http://www.elektronske-knjige.si/knjiga-bogata-1.html.

Tu boleče nazorno vidite, kako zelo nujen del knjige je lektor. In urednik.


Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:51
Spremenjeno:
15. 10. 2013 ob 20:54

Zelo vesela sem, da ima ZRU, tudi po tvoji zaslugi, solidne knjižne izdaje, med katerima sta tudi tvoji pesniški zbirki Zaskorjena in Kolomon bukle ;)

Dotaknila si se prevajanja in si ena od vodilnih prevajalk tudi na Pesem.si. Izdelala si tudi mini prevajalski priročnik v obliki pravil. Kaj se ti zdi najpomembnejše pri prevajanju? Morda bi lahko kar sem prilepila tudi ta priročna in za moje pojme zelo poučna pravila?

Zastavica

Lea199

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:54
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:12

Morda bi te bilo dobro vprašati, kako zmoreš vse kar delaš, od posvečanja družini, lektorstvo, urejanje, pisanje, ...

Rada poklepetam s tabo in rada berem tvoje knjige (celo otroške sem prebrala preden sem jih dala vnukoma). Pravipis mi pomaga (seveda bi mi več, če bi ga vprašala ;)). Velikokrat mi pomagaš, če te poprosim, za kar sem ti zelo hvaležna. 

Le tvoje prve zbirke Moje kitice nisem prebrala in je seveda tudi nimam. Za moje vnuke manjkata še: Na otoku Puklmec in Andraž spozna knjižnega molja. Morda se bo to dalo spremeniti, če se ju še vedno da naročiti.

Zelo rada ti napišem, kaj mislim o tvojih knjigah in kaj pravita vnuka in ne nazadnje njuna mama. Naj še dopišem, tudi v Trnovski podružnični šoli si zelo popularna. :)

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:55
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:12

PREVOD

 

  1. naj bo vsebinsko, oblikovno, slogovno maksimalen približek izvirniku, kar pa ne pomeni, da moramo prevajati besedo za besedo;
  2. če gre za pesem v prostem verzu, poskusimo ohraniti njen notranji ritem, približno enako dolžino in število verzov;
  3. pri pesmih v klasičnih oblikah ohranjamo ritem, rimo in število zlogov, razen če res ne gre drugače; v tem primeru celotno formo prevoda poenotimo (če ima izvirnik 10 zlogov v verzu in jambski ritem, prevod pa začnemo z 12 zlogi in s trohejem, se te sheme držimo skozi celoten prevod);
  4. pri rimanih pesmih ne težimo k rimi za vsako ceno, ker lahko deluje zelo prisiljeno ter razvrednoti pesem in prevod; če ima pesem tudi standardni ritem, je pomembneje ohraniti tega kot rimo (če ne gre drugače); vemo, da so tako delali tudi znani slovenski pesniki – prevajalci, denimo Klopčič, Menart;
  5. če prevajamo uglasbeno pesem (popevke, ljudske pesmi ipd.), mora prevod ustrezati metrični shemi tako, da se pesem lahko zapoje tudi v prevodu;
  6. zelo pomembno je, da v prevodu ohranimo nianse vzdušja, ki ga pričara izvirnik, denimo srhljivost, monotonost, starinskost, vulgarnost itd.;
  7. izogibajmo se dobesednim prevodom (kalkom), saj večinoma nimajo niti smisla niti niso metrično ustrezni; prav tako ne prevajajmo besede za besedo, ker je skladnja različnih jezikov zelo različna;
  8. ne pozabimo, da smo na spletnem srečevališču, ki omogoča, kar dolgo časa ni bilo mogoče: hitro in neposredno povratno informacijo avtorja izvirnika, ki je lahko zelo dragocena in nam pomaga morebitne odklone speljati v pravo smer. To pomeni, da je smiselno prevod najprej objaviti v za to namenjeni delavnici, šele potem v seznamu pesmi. Tudi če gre za prevod avtorja, ki na portalu ni prisoten, je delavnica pravi kraj, kamor najprej prilepimo svoj izdelek, saj več glav več ve in so mnenja članov in uredništva lahko koristna smernica, kako prevod izpiliti.

 

 

In še to. Prevedena pesem je še vedno avtorjeva. Če vzamemo v roke Jevgenija Onjegina, pred njim ne piše Mile Klopčič, temveč A. S. Puškin. To je nesporno. Prevajalec mora, preden objavi prevod v seznamu pesmi, za to pridobiti dovoljenje avtorja (na forumu ali preko e-maila), hkrati pa s tem, ko javno objavi prevod pesmi določenega avtorja, na tega avtorja prenese svoje (prevajalske) avtorske pravice in obratno. To pomeni, da ob obojestranskem soglasju lahko tako avtor kot prevajalec dotično pesem objavita tudi kje drugje (npr. na svojem blogu ali v literarni reviji), seveda pod pogojem, da sta oba, avtor in prevajalec, ob pesmi tudi jasno navedena.

 

Zastavica

Gregor Grešak

skrbnik

Poslano:
15. 10. 2013 ob 20:56
Spremenjeno:
19. 10. 2013 ob 22:13

Zastavica

 1 2 3 > 

Komentiranje je zaprto!