Milan Novak

»stari bogovi priznajo poraz«

Darko Turković: BRONČANI OKLOP

(KULTura sNOVA; Zagreb, 2013)

Zbirka poezije Darka Turkovića BRONČANI OKLOP je let albatrosa, dolg zamah skozi njegove vtise iz življenja. Gre za prečiščevanje, za preobrazbo.

Že uvodoma, v pesmi VODIČ, nas seznani, da bomo priča prizorom samoprevare, ki jih je razkril namenoma in brez sramu. V svoje misli nas popelje zelo samoobtožujoče in se zabode kar sam, kot bi se bal pikadorjev, ki prihajamo v njegovo areno. Strast, ki je potrebna za takšno dejanje, avtor vešče prelije tudi v lirske izpovedne verze. Neposrednost izraza se izogiba obrabljenim zasanjanim frazam. Njegovo hrepenenje začutimo kot v obraz izrečene besede. Kot dejstvo, v katerega ne gre dvomiti.

In zagrize vase, kot gladiator, da bi si s tem odvrnil pozornost od bolečine v odprtih prsih. Pogled čez rame je pekoč, stare rane so globoke: » Nek' zadnje mi bude / Što preko usta prijeđe / Taj razarajuć zvuk / Nek' zatvori mi vjeđe / I prolomi se muk / Pa vječno da gorim / Ako ikad više / Ime ti prozborim« (KLETVA).

Morda od tod črpa moč upreti se fatalni Kleopatri in brezčutnim povprečnežem modre krvi (PLEMSTVO DUHA). Njegova odločnost ga dviguje nad krošnje gozdnih senc, a s tem se hkrati pahne v pesek. Vendar, ta arena je polna strjene krvi. Upam, da ima Darko dovolj moči za spopade in da strahospoštovanje (Soba s ikonom – POTRAGA ZA STIHOM) ne zbledi v tesnobo pred korakom v temo. Kajti, nestrpne hijene se že smukajo po senci ob ogradi in ovohavajo plen (NEPOKOLEBLJIVO PSETO). A ironični nasmeh na preznojenem, prašnem obrazu je prezirljiv: »Podignem pogled / na bitku u visinama, / riskantna igra prevrtanja / baršunastih golubova. / Bitka to je / bez sretnog kraja, jer najbolji od njih / bez lovora i sjaja, / pobjedu tek koblju / dokazuje i spaja.« ( ROBOVI IRONIJE).

In ko se že zdi, da so ga udarci lastnih misli dotolkli, ko v pesmi SLIKAR ugledamo njegovo temno, brezupno podobo, se Darko zdrami in dvigne pogled. Dozori samozavest, zbudi se revolucionarni duh, stari bogovi priznajo poraz: »Došlo je vrijeme / Za koračanje / Po vodi / Let raširenih ruku / Ka slobodi / Sumnjajući u sve / Ispod maske / Cinične utvare / Našao sam sebe / Kroz pripadanje« (ZABLUDA SOLOMONSKE MUDROSTI).

Pesniška beseda Darka Turkovića je tekoča. Ne zapleta se v pasti nerazumljivih metafor, uporaba prispodob je izvirna. Le v nekaj primerih bi se veljalo izogniti že obrabljenim klišejem. Vsekakor pa v oči bode zame nepotrebna, a množična uporaba tujk, ki močno skazi avtorjevo sicer široko pesniško podobo.

Verjamem, da je v Turkovićevih rokah pomembno pisalo sodobne poezije.