Želim vzpodbuditi dialog širokoglednega razmišljanja o javnem delovanju likovnega ustvarjanja ter o potrebah po likovni kulturi nekega kraja.

Če so Jable vse, kar si Trzin želi, zamenjam uro več spanca za leto izgubljenega truda pri vzpostavljanju osnovnih pogojev za delo voditelja likovnih dejavnosti v naši občini! S tem želim zopet poudariti mnenje, da je tak dogodek najcenejši način, kako priti do zastonj likovnih del za njihove občinske potrebe. (Pri tem se pritožujejo, da imajo motiva Jabel že čez glavo, da so slike amaterske, nedokončane, in ob tem želijo imeti še strokovno mentorstvo, ki naj bi izdelkom vdahnilo dodatno stopnjo kvalitetnosti.)

Vse leto sem iskal načine, da bi ustvaril pogoje za delovanje naše skupine, pogoje, v katerih bi likovna scena Trzina lahko zaživela in v katerih bi moje mentorstvo kazalo željene razsežnosti. Povsod sem naletel zgolj na apetite po darovanju, na nerazumevanje ter zanikanje dela likovnega ustvarjalca.

Primoranost delati za drobiž ali bolje rečeno za prostovoljne prispevke ni nujno pogojeno z javnim nastopanjem. Zaradi kosa mesa, kruha in platna na nekem javnem dogodku še nismo dolžni darovati svojega dela, katero naj bi se gradilo vse leto. Zato lahko ostajamo le sebi prepuščeni, si naredimo druženje po svoje, in če Občina od nas kaj želi, naj kupi! Tako, kot kupi igralca, režiserja, glasbenika, stand-up komika, tonskega mojstra, lučkarja, ali kakršnegakoli obrtnika, mizarja, vodovodarja, smetarja, ...