včeraj mi je prišlo na misel

kar tako mimogrede ko se je

vlaga zažirala v pore in odpirali

so dežnike ko sploh ni deževalo

niso hoteli občutiti zadnje solze

in kot da se topijo in spreminjajo

v tekoče brez barve ki se izgubi

med kapljanjem duše nekega

dekleta ki je ostalo samo

samo a še zmeraj vztraja

padla je prva kaplja, šušljale so

pelerine a ona noče ostati suha

naj rožljajo kosti od mrazu

med vsakim deževjem zakaj kar

naprej odpirajo dežnike ter

ogledujejo suhi svet s suhega

seveda z  največjim nasmehom

ker niso mokri a kje je tu pravica

dekle je še vedno samo medtem

ko se voda pogreza in zemlja globoko

v podtalnico umazanije ki odteka

ostati hoče mokra za vedno saj

v kapljah lijejo spomini ki so tekli

le za njeno srce ko je bilo suho

a zdaj je mokro naj ostane mokro

to je njena pravica ki jo rešuje

da še vedno vztraja v suhem

potoku umazanega prahu naj

dežuje in opere vse ki jih duši

zmoči naj ljudi raztrga naj ščite

seže v roko in skupaj ostane

mokro 

Anthos