Lucija, lepo pozdravljena in dobrodošla v Virtualnem večeru, zdaj že skoraj utečeni obliki druženja s pesniškimi dušami tu na Pesem si. Nekaj o tebi smo prebrali že v napovedniku.

Zanima me, glede na to, da ti spomin še dobro deluje ;) kako se je prebujala tvoja pesniška duša, se spominjaš kakega posebnega dogodka, branja ..., ki te je potisnil-o na pot pisanja ali kako si začutila potrebo po pisanju in kako si se tega lotila?

Dober večer vsem. :)

Ana, najprej hvala, da me boš peljala skozi ta večer. O pesniški dušici pa hmm ... Najprej sem pisala prozo, že v osnovni šoli (napisala sem svoj prvi in tudi verjetno edini poskus romana), potem pa sem začela vedno bolj zgoščevati svoj izraz. Kar sem imela povedati, sem povedala z vedno manj besedami. In potem je prišel Puškin, v 1. letniku, Jevgenij Onjegin. Potem se je začela poezija, ki se mi je najprej priljubila z ruskimi avtorji in avtoricami (Jesenin, Ahmatova, kasneje Cvetajeva).

Je ta ljubezen odločala tudi o tvojem nadaljnjem študiju slovanskih jezikov in jezikoslovja?

Morda je presenetljivo, ampak ne. Pravzaprav sem šele lani začela spet brati te pesnike, po spletu naključij. Zaneslo me je v študij jezikov, trenutno slovenščine, ki pa jo spremlja en kup lektoratov, med njimi ruščina. Profesorica je predlagala, da bi kot pesnica morda začela raziskovati kaj v tej smeri, pa sem ... :)

Lansko leto si celo nastopala v študentskem gledališkem projektu, v katerem si bila zelo blizu temu prvemu stiku s poezijo. Lahko poveš kaj več o tem?

Pozdravljena, Lucija.

Mene pa zanima na katere teme najraje/najlažje pišeš? Si pri poeziji začela z rimami? :)

Na lektoratu smo se odločili, da bomo naredili malo več, se ruščini približali še malo drugače. Štiri punce smo tako izbrale dve pesnici - Ano Ahmatovo in Marino Cvetajevo, ter ju skozi dialog pesmi predstavili ljudem. Predstava je bila dvojezična, saj je bila tudi ciljna publika mešana (predvsem smo skušali nekako pokazati tistim ljudem, ki se šele spoznavajo z ruščino, da je v njej toliko lepega, da se ne sme obupati, tudi kadar so kakšne jezikovne zadeve težje). V predstavi sem "igrala" Marino Cvetajevo in recitirala njene pesmi v ruščini, in tako poskušala gledalcem približati to pesniškost.

Oooo, Rožmarin, živijo. :)

Hmm pravzaprav se skoraj nikoli ne odločam za temo; po navadi pesmi odražajo stvari, ki jih v tistem času raziskujem, študiram, ali pa opazim pri kom drugem.

Ne, na začetku nisem pisala v rimah. Sem pa vmes poskusila nekaj pesmic spraviti v rime, tudi dva soneta sem napisala, ampak hitro ugotovila, da me tak izraz utesnjuje.

Preidiva k Pesniškem turnirju, ki ga je letos že 13. leto priredila Založba Pivec iz Maribora. Tvoja pesem Miza za dva, pri oknu, je prepričala strokovno žirijo (preberite si obrazložitev, na že prej objavljenem linku) in tako si prejela naziv Vitezinje poezije 2013. Kako si se počutila, ko si izvedela, da si polfinalistka, na polfinalnem nastopu in potem na finalnem nastopu v Mariboru? Kovano vrtnico, simbol Pesniškega turnirja, si prejela od lanskoletnega viteza Tomaža Šalamuna. Predstavljam si, da ta naslov veliko obeta in hkrati zavezuje. Zate "tekmovanja" še ni konec, saj boš predstavljala Slovenijo na Evropskem pesniškem turnirju, ki bo jeseni letos. To bo zanimivo tudi za vse nas s Pesem.si, saj je lanskoletni vitez evropskega pesniškega turnirja tudi naš član Franci Novak.  Se dogaja v povezavi s to zmago še kaj?

Ne maram brati svoje poezije pred ljudmi, tako da so mi bili nastopi kar naporni. Ogromno poguma in podpore sem potrebovala, da sem se spravila na oder. Po polfinalnem nastopu me je preplavil občutek sreče in sem bila vesela, ker je finale pomenil neko potrditev, da je moje pisanje bralcu dostopno. Finale pa je bil predvsem šok, ker resnično nisem pričakovala. Tako da se spomnim bolj slabo; mislim, da sem se na novo učila dihati prvih nekaj minut. Tisti, ki ste bili tam, pa ste tako slišali moj odgovor na vprašanje, kako se počutim - strah me je.

Zelo vesela sem, da nekako stopam v čevlje Francija Novaka in zastopam našo državico, Založbo Pivec in seveda tudi ta portal na Evropskem turnirju. Ne vem še, kako bo. Ampak nekako bo že ... Upam, da čim bolj uspešno. :)

Prispevek RTVSLO s Pesniškega turnirja

http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/vitezinja-poezije-je-lucija-mlinaric/307123

Pozdravljeni vsi na pesem si.

Lucija, precej pišeš tudi v angleščini. Kaj in kdaj te je spodbudilo k pisanju pesmi v angleščini? Ali lažje pišeš o določenih vsebinah v enem in drugem jeziku?

Kako si prišla v stik s poezijo priljubljenih (zlasti) ameriških pesnic in pesnikov? Kaj te še posebej pritegne pri Sylvii Plath in Anne Sexton?

Lep pozdrav,

Jupiter!

Ja, tisti trenutki so bili res veličastni! Mi sicer nismo bili tako presenečeni. Pesem se mi zdi mojstrska: vsebina in forma in medprostorje, zlito v kompaktno pesem, ki na poseben način pripoveduje o odtujenosti. Čestitke še enkrat, Lucija.

Ko smo ravno pri Sylvii Plath, si ji posvetila kar nekaj pesmi, med drugim  Draga Sylvia. Tudi prvi najini pesniški pogovori so se vrteli okrog nje. Kaj je tisto, kar te bolj fascinira: njene pesmi ali njeno življenje ali oboje? Včasih se mi zazdi, da zanjo hraniš poseben prostor, ki ga napolnjuje do te mere, da se zdi, kot da na nek način biva ob tebi ...

Pozdravljena Lucija! Želela bi pohvaliti tvoje pesmi, njihovo svežino in vitalnost. Zdi se mi, da pišeš v zelo "čistih linijah". In seveda čestitke za viteški naslov. Zanima me, kako pišeš? Te pesem preplavi v trenutku? Si vzameš veliko časa, da pesmi brusiš, ali jih navadno oddaš svetu take, kot so v prvotnem trenutku porojene? Nastanejo iz občutka ali iz misli, ki jih dlje časa pestuješ v naročju? Veliko navdiha ti želim! P.

Menda sem na začetku pisala v angleščini, ker je bila to zame predvsem vaja (podobno velja tudi za pisanje v slovenščini). Pišem povsem spontano in so mi nekatere oblike ubesedovanja v angleščini dosti bližje in naravnejše od slovenskih. Zdi se mi tudi, da je angleščina bolj "pretočen" jezik, lažje nalagaš besede na neko strukturo (morda ker ne rabiš toliko pregibati ...). Zdi se mi, da predvsem naracija dosti lažje steče v angleščini. In kar me najbolj fascinira, je ogromen izbor besed, da lahko ubesediš točno tisto, kar želiš. V slovenščini se moraš včasih zadovoljiti kar s približki ...

Do ameriških konfesionalistov sem razvila poseben odnos v 3. letniku gimnazije. Vse, kar sem počela, je bilo v angleščini (ker sem bila na srednji šoli, kjer je bil učni jezik angleščina) in potem sem tudi brala skoraj samo še v angleščini. Ne maram brati romanov, pa sem brskala po poeziji ... in jih našla. Preprosto tako.

Sylvia in Anne sta mi posebej ljubi; Sylvija predvsem zaradi neverjetno bogate metaforike, Anne zaradi načina ubesedovanja. No, pa tudi zanimivi življenjski zgodbi imata ... :)

Ana, hvala. :))

Dober večer

Ker sem novinka na pesem.si, se sploh nisem nameravala oglasiti. Želela sem le spremljati, tako iz ozadja, ta virtualni večer.

Najprej, iskrene čestitke Luciji za pesem iz pesniškega turnirja 2013.

Tako kot zdaj pogrešam zdaj vprašanja pesnici, tako pogrešam iskrene komentarje, pa tudi kritiko med tistimi, ki objavljajo pesmi. Ocene sicer nekaj povedo, a ne veliko.

Zato sprašujem Lucijo, kako presoja lastne pesmi in kdaj ve, da je pesem dovolj dobra za objavo.

Ana, Sylvia je verjetno tista pesnica, ki je s svojo poezijo najbolj pritegnila moj um. In je tudi tista, ki me je še bolj potegnila v poezijo in raziskovanje poezije. Na nek način je ves čas ob meni, ker je še nisem obdelala, ker njenih pesmi še ne dojemam tako, kot bi jih rada. Še so plasti, kamor želim pokukati ... :)

Mucamaca, najprej hvala. :) Pravzaprav nimam ustaljenega vzprca pisanja. Kakšna pesem se napiše kar tako kje vmes, kot takojšen odziv na kakšen dogodek; druga se plete po mojih mislih več dni. Kakšna tretja je napisana namerno zaradi poigravanja z besedami ali podrobnega raziskovanja teme. In tudi s piljenjem je podobno - nekaterih sploh ne pilim, druge mi nikoli niso res všeč in jih brkljam sem in tja, dokler mi niso vsaj simpatične.

Vanja, pozdravljena. Veseli me, da si se odločila pridružiti današnjemu klepetu. :) Hvala za čestitke.

Glede kvalitete pesmi je pa tako, da jaz ne verjamem, da obstaja neki sistem, ki bi lahko pokazal, ali je pesem dobra ali ne. Kakovosti pesmi se ne da izmeriti. Obstajajo pa smernice, ki pomagajo predvsem tako, da izpostavljajo zadeve, ki jih bralci nekako ne želijo brati. Ko stotič prebereš, da je imel nekdo zlomljeno srce, si ne želiš prebrati te besedne zveze še stoprvič. Tako vidim. Svojih pesmi pa ne presojam tako, da bi rekla, da je dobra za objavo ali ne, ampak mora biti dobra zame. Meni mora ustrezati. Verjetno je to tudi najboljši nasvet, ki ga lahko dam glede tega pesnikom. Da so sami svoje merilo.

Zdi se mi, da merilo pride z leti (ustvarjanja) in predvsem z veliko raznolikega branja poezije, da najprej začutiš bližino govoric in tudi oddaljenost - o pesnikih, ki te prepričajo, začneš razmišljati, s čim so te prepričali - je to izbira teme, ritmičnost, metaforika, besedišče, medprostori ... in o tistih, ki te niso, kaj je tisto, zaradi česar so ostali zunaj tebe, izven dosega tvojega dojemanja ... potem počasi luščiš posebne plasti svojega lastnega jezika in stila in začneš slutiti škrtanje, odvečnost ali prezasičenost ali praznino na določenih mestih v lastni pesmi ...

In ko smo ravno pri branju - Lucija, zanima me, kaj bereš, ali drugače: bi lahko navedla nekaj avtorjev / knjig, ki so te najbolj bralsko začarala/e?