Milan Novak

    »Si zdaj ponosna name?«

     Senada Smajić: KIBELA

     (MARIBORSKA LITERARNA DRUŽBA; Maribor, 2011)

    Presunljivo!

    Pesmi z izjemno bogatim besediščem. In neposredno bolečino. Globoko zakoreninjeno trpljenje, ki izvira že iz mladosti (MED   SKORJAMI NEDELJSKIH KOSIL), je brez milosti do same sebe in neposredno predano zrklom bralcev. (Očesna anatomija in razčlenjevanje telesa nasploh, je iz nekih razlogov avtorici zelo blizu.) Senada Smajić na mističen način samo sebe predstavi kot žrtev, izbranko za lepljenko nesreče. Temu je zelo predana in na nek način sprejema to poslanstvo. S štetjem korakov, obratov, stopnic, stopnjuje obrednost.

Pesmi v sodobnem prostem verzu se nagibajo v obliko prozne pesmi, kar govori o tem, da Senadi beseda zelo dobro teče. Njeni izrazi čustvenosti se mešajo s sunki surovosti, kar daje podobam v njenih pesmih svojstven odtenek. Slike, ki jih tako sestavlja, so zavite v na videz realna okolja, vendar pozorno branje razkrije imaginarnost njenih pokrajin.

Senada vstavlja svoje telo v tančico skrivnosti Kibele ovito okolje. Po kosih. In se nam odkriva le toliko, da zmoremo videti njene občutke. Proti koncu zbirke prehaja v trpko in pikro kritičnost do družbe. Tudi uporniško. In kot da ji je zmanjkalo sape za zadnje metre teka, končuje zbirko v duhu sprave s samo seboj. Ali pa Senadi prav lucidnost resnice (MIR), do katere se vendarle dokoplje, pokaže, da pravzaprav ne izbiramo, ampak sprejemamo. Ali pa ne.