Alenka najprej postreže z v zatohlost odeto sivino. Temačni toni vztrajno dežujejo skozi mesečino.
Zasanjano hotenje po ljubezni se pokaže kot le trenutek živahnosti kapljice, ki kmalu kane na oster led.
In slike zevajočega poželenja zvenijo zmrzljivo neposredno.
Potem se mrakobnost razleze v vsak ton molovske melodije in beseda postane mistično neposredna. Če sem do sem poskušal odložiti branje, poslej to ni bilo več mogoče. Tok misli skozi "razvlečen trenutek tišine" v zevajoči dvojini je izjemen. Alenkin sij postaja vse bolj jasen. In odprtost zadnjih verzov: "nastaja majhna / zevajoča praznina / zapolnim jo ko bo čas", dvigne misel iz mulja in jo zavihti - kam? Zdi se mi, da v plaho lunino orbito, kjer pesnica najde svoj notranji mir.

Zanimiv, zame drugačen pogled na življenje in ljubezen.