Oko srca samoće



Naprosto je sve posloženo
po nekom slijedu stvari
svatko ima svoj komadić pustinje
i otvorenu oazu u njoj
da je osmisli
(makar u snovima)

...


mora pustinja
(sva već u zrncima
odslušano postojati)
ponekad sam

i uhodano hodam
ususret sretanjima
pohodeći selice u dolasku
(zabijam kljunove kazaljki
u nebo i odvijam svijet unatrag)

premda uvijek ostajem
na Vi s vremenom
niotkuda omeđena
prostorom bliskosti
(jer ništa sam i sve
i ono nešto malo između
dlanova tvojih
svjetlosti izložena)
u međuvremenu

vraćam se u vlastiti pogled
i skrivam pod sopstveno krilo
sanjajući neizostavno

kako sam oaza
zauvijek onome
ljubeći dorečena

kome sam samo pustinja

Danja Đokić

Ana Porenta

urednica

Poslano:
22. 11. 2012 ob 21:16

Pesem ponazarja življenjski krog, ko mimo puščav (v katere si, vsaj v domišljiji, prikličemo oaze) hodimo pavzaprav ves čas k sebi (čeprav smo večina časa proč od sebe): nauči nas "gledati s srcem". Čeprav si želimo pretentati čas, ga zavrteti nazaj, potrgati kazalce, preskočiti omejujoči prostor in srečanja,  se nam kljub vsemu posreči - skozi samoto - priti k sebi. Čestitke.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Danja Đokić
Napisal/a: Danja Đokić

Pesmi

  • 22. 11. 2012 ob 14:45
  • Prebrano 792 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 295.95
  • Število ocen: 7

Zastavica