Gre za knjigo, ki je hotela k meni, velikokrat se mi to dogaja. Pridem v knjižnico in sežem po pravi knjigi, čeprav se mi prej, ni niti sanjalo o njej.
Če se izrazim nekoliko metaforično: v lepi skodelici sem dobila vsega po malo. Čiste vode, kave, ščepec sladkorja, stepeno smetano in tisto najboljše čokoladni posip. Ne bom navajala vseh naslovov, le tisti dve zgodbi, ki sta se mi zdeli najboljši, bom omenila: Najin otrok - Vinko Möderndorfer in Cafe do Brasil - Igor Bratož. Prva je napisana z lepimi besednimi zvezami in "ima" dobro zgodbo, druga je kruta, kratka in temu primerno „močna“.

Lp, Lea