Koncentrat, ravno pravšnji. Razpira pogled na zgodovino in aktualnost. Družbene odzive in individualno angažiranost. In njen neuspeh.

Lp, Ana

Kar celo pesem bi nasprejala na kak zid!!!

LP, OP :)

Hudo!!!. :)))

 Najboljši je zaključek!

  Lp, lidija

hvala! se mi pa vedno bolj zdi, da zaključek tudi v praksi drži, kar je nadvse žalostno.

o, seveda drži, celo do take mere, da nekateri zaradi alergije na rime sploh ne začnejo brat, ko  zagledajo, da je pesem ujeta v rimano formo ...

 kar je (vsaj včasih) škoda, velikokrat (če smo pošteni) pa tudi ne ;)

razlogi so lahko marsikje, najmočnejši je zmotno prepričanje, da je rima vedno prisiljena stvar.

Obstaja tolažba ... veliko neprebavljivih (tudi kičastih in s klišeji nabitih) pesmi je napisanih tudi v prostem verzu.

  Pa smo tam.

  Lp, lidija

Čestitke za pomladansko izbranko !!! :))

Lp, Pankracija

Čestitke tudi z moje strani:)

Lp, Lea

Ne vem, o čem govorite(?) Kakšno pomladansko izbranko?

;))), za izbranko uredništva čestitke!

lp, adisa

Ahaa, šele zdaj vidim! O, hvala vsem, urednikom in čestitkarjem :-) To pa je presenečenje.

čestitke!!!

Lp, okto :)

Še sem lepim utemeljitev uredništva ob izbiri pesmi za pesem pomladi 2012:

Pesem na preprost in dialoško nazoren način osvetljuje aktualno dogajanje. Ustanova je ustanovljena tudi, da bi ustalila pogled na usta – kaj bodo usta smela izreči in kaj ne, kaj se spodobi in je dovoljeno in kaj je revolucionarno in nezaželeno. Usta ustanove so katerakoli usta, ki delajo za ustanovitelja in tudi ustvarjajo režim. Ne da bi jih bilo treba siliti v to. Ko navadni ljudje služijo ustanovi, mislijo kot ustanova, delajo kot ustanova. Tudi če so sicer ljubiteljski vrtnarji ali tenisači ali pesniki …

Pesem učinkovito odpira pogled na prepad med “ustanovo” (državo) in posameznikom. Ta je donkihotovska pojava, nekakšen kulturni revolucionar, ki sprašuje za dovoljenje, da bi prebral revolucionarno pesem. Po eni strani mu ustanova na besedo verjame (ne da bi jo slišala), da je pesem revolucionarna, in samo zaradi te etiketke ne dovoli njenega prebiranja. Borcu ne pomaga niti skandiranje. Nazadnje, preden obmolkne, ima vendar tu še list in svinčnik, da brez zvoka (ki ga ne moremo odgnati) svojo pesem zapiše na papir (ki ga lahko prezremo). In potem se izkaže (ustanova je morala prebrati besedilo), da piše v rimah. In ustanova, seveda poučena o trendih, ve, da to ni moderno, da je zastarelo, torej “neškodljivo”; v bistvu pa se pisanje v rimah (ki ga lahko jemljemo tudi kot simbol za pesnjenje) izjemno poda donkihotski pojavi borca iz Majskega literarnega večera. Angažirana pesem, prilika za današnji čas, ko mlini na veter lahko zmeljejo in v vsakem trenutku preglasijo (šepetano, vpito ali napisano) pesem.

Še enkrat čestitke v imenu uredništva.