SOLZE SVETEGA LOVRENCA (cikel)

 

SOLZE SVETEGA LOVRENCA

 

zvezdni utrinki

ponikajo

za komaj rojeno zaveso teme

 

bliski parajo jug

 

prestrašeno kikirikanje

se opoteka

skozi nočni labirint

 

zamira

 

dež raste v naliv

prazni nebo

 

blato

pred zdrsom

odšteva sekunde

 

čutim izdihe hiš

 

stari oreh

ječi v vetru

 

razmočene veje

se bičajo

v kodrih javne razsvetljave

 

kaplje med orehovimi prsti

poslušajo burno pesem dežja

zapeto

skozi prostornino kovinskih žlebov

 

za droben hip obvisijo

 

zanihajo

 

mimo oken

odjokajo

 

kot solze

 

DEKLICA

 

odhajaš mala

 

srdit boj

bije

ranjena Zemlja

 

razpoke v steni

za brezzobimi nasmehi

skrivajo strahove

 

starša upata

da v režo usode

posije sonce

 

odhajaš dojenčica

tja

ker boš varna

 

tja

kjer ne ječijo zidovi

ne polzi blato

 

CESTA

 

zavita v temačen odsev

strel

 

črno sije

v mokrem asfaltu

 

spolzko blato

jo cefra

spreminja v čipko

 

z nevidnimi lovkami

globoko v podkožje

grabi bok strmine

v nuji ostati

se vanjo zažira

 

proti jutru

zadiha burja

plosko ji zavalovi

čez strme serpentine

 

igrivo odpihne oblake

 

cesta si oddahne

 

v kovinski svetlobi

zvezd

s pridihom

komaj rojenega svita

se spušča v dolino

 

PSIČKA

 

noč

stresa naliv

 

za kulisami groma

plapolajo bliski

blato

prepreda mreža prikazni

 

psička zavija

skrita

za prvinsko govorico volkov

 

zaupljivo pripadnost

odseva

v ogledalu oči

 

čisto spodaj

 

skriva bojazni

 

zacvili

 

trepetaje

popraska na vrata

 

NOČ

 

nebo se zagrinja

 

v zraku prasketa nemir

 

za zaveso naliva

se utaplja dan

 

bliski

odsevajo od mokrih streh

 

ihti strmina

 

proti jutru polzijo

strahovi

 

misli se izgubljajo

na brezpotjih

 

tonem v privid

 

obup obvisi na obronkih svita

 

dviga se burja

prinaša olajšanje

 

ŽENSKA

 

zaskrbljeno pogleduje

na platno neba

tja kjer

se rišejo bliski

 

naliv hrumi

združen z gromom

spleta nemir

med nitke spomina

vnaša bojazni

 

vsaka misel

ustvari

po nekaj slepih ulic

 

obup steguje roke

 

razliva se

v jezero teme

 

v daljavi zalaja pes

 

noč zaniha

 

v jutro zapiha burja

s pridihom svežine

polni pljuča

da čutiti

razdalje

in prostranstva

 

nekje na robu

se izlušči

zven tihega sožitja

 

HIŠA

 

zgrinja se teža

 

temni kupola noči

 

v glasnem molku

drhti vesolje

 

v mrežo nepredvidljivega

razprta perutnica dežja

podivja

pada kot slap noči

 

nebo se ruši

pljuska

 

streha

pretaka svetlobo bliskov

 

na strmini

z nogami globoko v blatu

ječi hiša

 

v sprano jutro

se dviga burja

 

upanje

prihaja skozi odsev vode

v slutnji sonca

 

STAREC

 

v labirintu naliva

postaja dom

samo še past

 

razbrazdane slutnje

prehajajo

v jeke prisluhov

 

starec oddrsa

na nadstropje

 

vdan v neizbežno

 

leže k počitku

 

NOČ, STRMINA SE UGREZA

 

preko neba

razgrinja ponjavo

hudobnih orjakov

 

naliv bobni

izza sivin

preglasi sipino molka

 

pljuva v strešne žlebove

 

pronica globoko pod nanose

 

grozi z gmoto blata

 

sesipa barko gotovosti

 

v rezervoarju ugrezajoče noči brez spanca

 

narašča

 

NEBO

 

nizko visijo oblaki

sredi težke teme

 

prenapolnjeni vrči

pljuskajo

hudournike dežja

ki pronica

globoko

v razmočeno prst

 

potem zajoka

strmina

in noč zatrepeta

v jutro

 

burja

zapiha

vse do obronkov jasnine

 

svetloba zadiha

skozi pelargonije

na oknu

 

jutro je

 

JUTRO

 

vrtinec vetra

vsrka skrbi

 

bledikavo odseva

v gostem neurju

zdrobljeno

ogledalo

 

burja

odriva oblake

 

suši

 

nebo spreminja barvo

se odpira

 

zora zatrepeta

v soncu

 

ujeta v svetlobo

 

prinaša

sijaj

na novo zlepljenega

mozaika

 

DOM

 

mala

prihajaš

 

po gluhih poteh

čez razmaknjen asfalt

 

zapuščaš

 

mirnost mesta

otroško posteljico

v svetlobi neona

 

prihajaš domov

v hišo

visoko na raztrgani strmini

 

Lea199

Lea199

Poslano:
02. 04. 2012 ob 10:32
Spremenjeno:
02. 04. 2012 ob 10:38

Cikel je sestavljen z že objavljenih pesmi, ki sem jih dodelala v ta namem. Obenem si želim, da ostanejo originali nedotaknjeni.

Tako sem objavila, ker si želim imeti cikel na pesem.si (najbolj zaupam Gregorju in Sigiju).

Poskusila sem objaviti tu:

http://www.pesem.si/a/zbirka/poglej/ivankakostantino/solze_svetega_lovrenca

Kot je razvidno iz linka mi ni uspelo.

Upam, da nisem preveč kršila pravil:) Že pred časom sem prosila Gregorja za mnenje - pomoč, vendar se je moj ZS nekje izgubil. 

Hvala!

Lp, Lea

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
02. 04. 2012 ob 17:37
Spremenjeno:
02. 04. 2012 ob 17:38

V vseh teh mesecih si ustvarila čudovit cikel, posvečen neurju. Mi je všeč. Morda bi le malce dramaturško obdelala vrstni red. Če končaš z Malo, ki se vrača domov, bi bilo morda na mestu, da z Malo, ki odhaja, pričneš? Vmes pa so te slike narave, neba, ceste, prepletene z ženskino, starčkov zgodbo (morda izmenjaje)? Morda bi ti pomagalo, da pesmi natisneš, jih razrežeš in se greš prestavljanje (kot smo to počeli v starih časih, ko še ni bilo računalnikov ;-)). V kateri varianti se ti zdi, da cikel najbolj zadiha, pove svojo zgodbo, jo pripelje do vrhunca, ki se počasi izteče v vrnitev (pomiritev)?

Lep pesniški pozdrav,

Ana

Zastavica

Lea199

Poslano:
02. 04. 2012 ob 20:24
Spremenjeno:
02. 04. 2012 ob 20:25

Hvala, Ana,

dala si mi več, kot sem pričakovala (upala sem le, da nisem naredila prevelikega pekrška). Ti si mi dala še čudovit nasvet.

Ja, mislim, da bi bilo fanj začeti in končati z malo. Tudi za ostalo bom poskusila po tvojem nasvetu. Upam in verjamem, da bo šlo.:) 

V bistvu je to moj prvi poiskus, sočasno se lotevam še enega cikla, ki pa še ni tako daleč.

Hvala:)

Lp, Lea

 

Zastavica

Lea199

Poslano:
14. 10. 2014 ob 16:01
Spremenjeno:
14. 10. 2014 ob 16:57

Končno, sem tu z zaporedjem, ki se mi zdi pravo, vesela bom potrditve ali graje in napotitve v nova razmišljanja. Če je dobro, popravim v objavi. (čas je pravi tudi zato, ker je plaz saniran in deklica se je vrnila, s seboj je pripeljala mlajšo, v mestu rojeno sestrico) :)

SOLZE SVETEGA LOVRENCA (cikel)


SOLZE SVETEGA LOVRENCA


zvezdni utrinki

ponikajo

za komaj rojeno zaveso teme


bliski parajo jug


prestrašeno kikirikanje

se opoteka

skozi nočni labirint


zamira


dež raste v naliv

prazni nebo


blato

pred zdrsom

odšteva sekunde


čutim izdihe hiš


stari oreh

ječi v vetru


razmočene veje

se bičajo

v kodrih javne razsvetljave


kaplje med orehovimi prsti

poslušajo burno pesem dežja

zapeto

skozi prostornino kovinskih žlebov


za droben hip obvisijo


zanihajo


mimo oken

odjokajo


kot solze


DEKLICA


odhajaš mala


srdit boj

bije

ranjena Zemlja


razpoke v steni

za brezzobimi nasmehi

skrivajo strahove


starša upata

da v režo usode

posije sonce


odhajaš dojenčica

tja

ker boš varna


tja

kjer ne ječijo zidovi

ne polzi blato


CESTA


zavita v temačen odsev

strel


črno sije

v mokrem asfaltu


spolzko blato

jo cefra

spreminja v čipko


z nevidnimi lovkami

globoko v podkožje

grabi bok strmine

v nuji ostati

se vanjo zažira


proti jutru

zadiha burja

plosko ji zavalovi

čez strme serpentine


igrivo odpihne oblake


cesta si oddahne


v kovinski svetlobi

zvezd

s pridihom

komaj rojenega svita

se spušča v dolino


PSIČKA


noč

stresa naliv


za kulisami groma

plapolajo bliski

blato

prepreda mreža prikazni


psička zavija

skrita

za prvinsko govorico volkov


zaupljivo pripadnost

odseva

v ogledalu oči


čisto spodaj


skriva bojazni


zacvili


trepetaje

popraska na vrata


NOČ


nebo se zagrinja


v zraku prasketa nemir


za zaveso naliva

se utaplja dan


bliski

odsevajo od mokrih streh


ihti strmina


proti jutru polzijo

strahovi


misli se izgubljajo

na brezpotjih


tonem v privid


obup obvisi na obronkih svita


dviga se burja

prinaša olajšanje


ŽENSKA


zaskrbljeno pogleduje

na platno neba

tja kjer

se rišejo bliski


naliv hrumi

združen z gromom

spleta nemir

med nitke spomina

vnaša bojazni


vsaka misel

ustvari

po nekaj slepih ulic


obup steguje roke


razliva se

v jezero teme


v daljavi zalaja pes


noč zaniha


v jutro zapiha burja

s pridihom svežine

polni pljuča

da čutiti

razdalje

in prostranstva


nekje na robu

se izlušči

zven tihega sožitja


HIŠA


zgrinja se teža


temni kupola noči


v glasnem molku

drhti vesolje


v mrežo nepredvidljivega

razprta perutnica dežja

podivja

pada kot slap noči


nebo se ruši

pljuska


streha

pretaka svetlobo bliskov


na strmini

z nogami globoko v blatu

ječi hiša


v sprano jutro

se dviga burja


upanje

prihaja skozi odsev vode

v slutnji sonca


STAREC


v labirintu naliva

postaja dom

samo še past


razbrazdane slutnje

prehajajo

v jeke prisluhov


starec oddrsa

na nadstropje


vdan v neizbežno


leže k počitku


NOČ, STRMINA SE UGREZA


preko neba

razgrinja ponjavo

hudobnih orjakov


naliv bobni

izza sivin

preglasi sipino molka


pljuva v strešne žlebove


pronica globoko pod nanose


grozi z gmoto blata


sesipa barko gotovosti


v rezervoarju ugrezajoče noči brez spanca


narašča


NEBO


nizko visijo oblaki

sredi težke teme


prenapolnjeni vrči

pljuskajo

hudournike dežja

ki pronica

globoko

v razmočeno prst


potem zajoka

strmina

in noč zatrepeta

v jutro


burja

zapiha

vse do obronkov jasnine


svetloba zadiha

skozi pelargonije

na oknu


jutro je


JUTRO


vrtinec vetra

vsrka skrbi


bledikavo odseva

v gostem neurju

zdrobljeno

ogledalo


burja

odriva oblake


suši


nebo spreminja barvo

se odpira


zora zatrepeta

v soncu


ujeta v svetlobo


prinaša

sijaj

na novo zlepljenega

mozaika


DOM


mala

prihajaš


po gluhih poteh

čez razmaknjen asfalt


zapuščaš


mirnost mesta

otroško posteljico

v svetlobi neona


prihajaš domov

v hišo

visoko na raztrgani strmini


Vesela bom tvojega mnenja, Ana :) Seveda, ko utegneš. Hvala!

Lp, Lea

Zastavica

Lea199

Poslano:
16. 10. 2014 ob 21:19
Spremenjeno:
16. 10. 2014 ob 21:20

popravila tudi v objavi

če ne bo v redu, popravim nazaj

nekoliko me bega: 

jutro je in JURTO, ki si sledita

vendar se mi zdi zaporedje dobro

Lp, Lea


Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 10. 2014 ob 21:24

Cikel se mi zdi dobro dramaturško (kronološko) sestavljen, in z njim lahko zatrdimo, da se da tudi s pesmimi povedati obsežno zgodbo.

Lp, Ana

Zastavica

Lea199

Poslano:
16. 10. 2014 ob 22:00

Ana, hvala za vso pomoč!

Torej sem prav razmišljala in pesmi dobro razvrstila. 

Lp, Lea

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Lea199
Napisal/a: Lea199

Pesmi

  • 02. 04. 2012 ob 10:25
  • Prebrano 1642 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 445.77
  • Število ocen: 13

Zastavica