I

Med linami škrilastega skladovja
izteka bistra, prerojena.
Pritlikavi borovci so se spozabili:
na snežniku, od koder izvirajo
njihove korenine,
so pustili svojo senco.

Nižje, ob zasajeni magnoliji,
se odpira razpotegnjen vrt,
kraj, ki dopušča
vsakršno premišljevanje
o biti srčnega drevesa.

Okrog njega je nasad:
trava, podrast, grmi, drevje;
vse umetno, vse naravno.
Tudi on pozna končanje,
svoj utirjen neprehodni rob.

Bit drevesa si srčno želi prebega.

Zakoreninjena v senčini se ne zgane.

Moja misel:
Afrika! Pod žgočim soncem so vsi brez obleke.
Njen odmev:
V glavi sem ustvaril iluzoren svet.

II

V življenju naj me vodi eno:
imeti dostojanstvo brez odvečnega ponosa.
Kje je prostor za ponižnost,
če ne znam pogoltniti sramu?
Ni Boga, kjer je preveč človeka!

Tolmun, dehtenje, ose plešejo,
sence skupaj z njimi.

Misel:
Afrika!
Odmev:
Ni odgovorov, dokler jih izkopavaš iz lastne zemlje.

Prerojena je, ko teče preko plastovitega kamenja.
Spreminjanje se nikdar ne ustavi - postal sem sam
in glodal svoje sence. Dovolj!

Izstopil bom iz vrta
v raj.

Žiga Lovšin - Lothlorien